Jedrska fizika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Jêdrska fízika je veja fizike, ki preučuje atomsko jedro in z njim povezane pojave, kot so radioaktivnost, cepitev jedra, jedrsko zlivanje ipd. Fizika jedra je skušala lastnosti jedra razložiti z modeli, kot so kapljični model atomskega jedra ali lupinski model jedra.

Fizika jedra je postavila podlago za številne uporabne tehnike, kot so jedrska magnetna resonanca, Mössbauerjeva spektroskopija, seveda pa tudi jedrska energija in jedrsko orožje. Težišče osnovnih raziskav pa se je v letih po drugi svetovni vojni preneslo na še manjše delce in na fiziko osnovnih delcev, uporabni del raziskav v povezavi z jedrskimi reaktorji pa se je razvil v svojo vejo, reaktorsko fiziko.

[uredi] Kratek zgodovinski pregled fizike jedra

1896 Antoine Henri Becquerel odkrije radioaktivnost
1898 Pierre in Marie Curie odkrijeta radij
1911 Ernest Rutherford odkrije atomsko jedro in postavi tirni model atoma z atomskim jedrom
1913 Niels Bohr postavi model atoma
1913 Frederick Soddy odkrije izotope
1919 Ernest Rutherford odkrije proton in sproži jedrsko reakcijo z delci alfa
1932 James Chadwick odkrije nevtron
1932 John Cockcroft in Thomas Walton sprožita jedrsko reakcijo s protoni iz pospeševalnika
1934 Frédéric Joliot in Irène Joliot-Curie izzoveta umetno radioaktivnost
1938 Otto Hahn in Fritz Strassmann sprožita cepitev uranovega jedra
1939 Niels Bohr predlaga »kapljični model« atomskega jedra
1942 Enrico Fermi izdela prvi jedrski reaktor
1945 ZDA izdelajo in uporabijo prvo jedrsko bombo
1948 Marie Goeppert-Meyer in Hans Jensen neodvisno predlagata »lupinski model« atomskega jedra
1950 Leo Rainwater združi kapljični in lupinski model atomskega jedra v enotno teorijo