France Križanič
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
France Križanič [francé krížanič] slovenski matematik, * 3. marec 1928, Maribor, † 17. januar 2002.
[uredi] Življenjepis
Križanič je diplomiral leta 1951 in doktoriral leta 1955 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani. V doktorski disertaciji je obravnaval posplošitve osnovne leme variacijskega računa. Iz te snovi je objavil tri razprave. Že v 50. letih 20. stoletja je ustanovil neformalne seminarje, na katerih je predaval funkcionalno analizo kar iz dveh romunskih skript, saj drugih učbenikov ni bilo. Tega seminarja, pa tudi drugih iz topoloških grup, diferencialnih operatorjev, komutativnih Banachovih algeber, aproksimativnih metod funkcionalne analize, so se poleg matematikov udeleževali tudi nekateri fiziki, člani IJS, Fakultete za elektrotehniko, Fakultete za strojništvo in morda še drugi. Pobude za nastanek ugledne šole funkcionalne analize na oddelku Univerze je dal prav Križanič.
Leta 1959 je postal docent. Od leta 1959 do 1960 se je izpopolnjeval na Univerzi v Moskvi pri profesorju Gelfandu. Po vrnitvi iz Moskve je znotraj novoustanovljene študijske smeri Tehnična matematika predaval mnoge predmete, kot Diferencialne enačbe, Numerična matematika, Matematični praktikum in Aritmetični računalniki.
Leta 1964 je postal izredni, leta 1975 redni profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT) v Ljubljani in bil od leta 1967 do 1969 tudi njen dekan. Predaval je še na Biotehnični fakulteti, na Fakulteti za elektrotehniko in na IJS. Teža predavanj je bila za tedanje učitelje matematike velika, saj je univerza doživljala velik porast slušateljev. Bremena so se malo zmanjšala šele z nastopom novih docentov in predavateljev. V 70. letih se je na oddelku zelo razmahnil podiplomski študij, pri katerem je zavzeto sodeloval. Prispeval je mnogo predavanj in seminarjev: teorija grup, topološke grupe, Liejeve grupe, Liejeve algebre, dinamični sistemi, teorija funkcij več kompleksnih spremenljivk, reprezentacija grup, funkcionalna analiza.
Posvetil se je pedagoškemu delu in se uveljavil kot avtor poljudnoznanstvenih publikacij: Kratkočasna matematika (1951); Križem po matematiki (1960); Ukročena matematika, učbenikov za srednje šole: Aritmetika, algebra in analiza za gimnazije I-IV (1963 do 1970), ter visokošolskih učbenikov. Napisal je tudi: Vektorska in tenzorska analiza (1966); Vektorji, matrike, tenzorji (1972); Liejeve grupe (1976); Liejeve algebre(1977); Linearna algebra (1978); Linearna analiza na grupah (1982); Nihalo prostor in delci (1982); Navadne in parcialne diferencialne enačbe (1985); Temelji realne matematične analize (1990, 637 str.); Vektorska in tenzorska analiza - abeceda globalne analize (DZS, Ljubljana 1996, 672 str.).
Na fiziko je vedno gledal kot na nedeljivi del matematike. Podobnega mišljenja je na oddelku poleg njega le še malo članov. To se odraža tudi v njegovih predavanjih in pripravljenosti predavati na drugih oddelkih in fakultetah. V okvir prosvetljevanja matematikov sodi tudi okoli njegovih 25 člankov v OMF, v katerih je prikazoval nova področja matematike, pisal o pouku matematike ali predstavljal sodelavce ob njihovih življenjskih jubilejih. Za OMF je napisal tudi okoli 25 recenzij knjig in prevedel nekaj člankov.
Zadnjih 10 let do upokojitve leta 1996 je predaval matematiko predvsem študentom fizike. Značilno za njegov mladostni duh je, da se je naučil jezika TeX za pisanje matematičnih besedil in opisnega jezika Postscript za izdelavo risb ter postal eden vodilnih strokovnjakov tega jezika pri nas. Sam je napisal in uredil svojo monografijo Temelji matematične analize, kot tudi monografijo Vektorska in tenzorska analiza. Bil je dvakrat predsednik DMFA, dve leti predstojnik Oddelka za matematiko in mehaniko.
Za svoja prizadevanja je prejel nagrado Zveze društev matematikov, fizikov in astronomov, red dela z zlatim vencem in dvakrat Levstikovo nagrado.
