Dolina Triglavskih jezer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Pogled na Dolino Triglavskih jezer - v daljavi so Prehodavci.

Dolina Triglavskih jezer je alpska dolina med Bohinjem in Trento z jezeri, ki so nastala v kotanjah z vododržnimi usedlinami ob mogočnem narivu Slatenske plošče. Dolga je okoli 8 km. Dolina je močno zakrasela; tu srečujemo praktično vse oblike kraškega preperevanja v Alpah. Zanimive so tudi rdečkaste jurske kamenine, v katerih lahko najdemo fosile.

Včasih so ji pravili Dolina Sedmerih jezer in celo še danes je to ime v veljavi, a število sedem je bilo bolj zaradi pravljične pokrajine, kakor zaradi števila jezerc, ki jih je nekaj več, čeprav so nekatera bolj podobna mlakam. Številne so razprave o številu jezerc in mlak v dolini Triglavskih jezer. Jezer je sicer več, vendar ker se nekatera večkrat presušijo, jih zato ne štejemo kot jezera. Različni avtorji uporabljajo različna merila za mejo med mlako in jezerom. Največkrat se omenja število sedem, pripravno število iz ljudskega izročila.

[uredi] Naravni rezervat

Kraška narava slovenskih gora ni naklonjena nastanku jezer, zato jih ne premoremo prav veliko, so pa tista redka toliko bolj opažena in priljubljena. To še posebej velja za Triglavska jezera, ki so jih naravoslovci obiskovali že v 18. stoletju.

Dolina Triglavskih jezer je veljala že v obdobju prvega razcveta planinstva na Slovenskem za enega najlepših predelov Julijcev. K temu je pripomogla tudi ena najstarejših planinskih postojank ob Dvojnem jezeru. Zato ne preseneča, da je bila dolina zavarovana že leta 1924 kot alpski varstveni park. Glede na namen zavarovanja štejemo to letnico za ustanovitev prvega slovenskega narodnega parka. Kaj hitro se ga je prijelo ime Triglavski narodni park, čeprav je sam vrh Triglava zajelo zavarovano območje parka šele po razširitvi leta 1981.

[uredi] Druga imena Doline Triglavskih jezer

Poleg že prej omenjene Doline Sedmerih jezer' so dolino poimenovali še Jezerska dolina', slovenski planinec [[Henrik Tuma] jo je navedel kot Dolino Zajezerom, francoski naravoslovec Balthasar Hacquet jo je leta 1778 poimenoval Dolina Za jezircami, Dežman in Baumbach kot Jezerca-Tal, prvi naravoslovci pa so jo označili kot Dolino "kamnitega morja".

[uredi] Dostop

Dolina Triglavskih jezer je dostopna z več strani. Z bohinjske so najbolj običajni dostopi čez planino Blato, mimo izvira Savica ali čez Komno. Tri do štiri ure hoje je z bohinjskih planin ali čez Komno do Dvojnega jezera, kjer stoji Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m). Dolina se sicer prične (ali konča) nekoliko nižje, kjer se nad slapom Savica dviga strma stopnja - Komarča, kjer je najbolj zahteven dostop v dolino Triglavskih jezer. Mnogi raje tukaj sestopajo. Na vrhu strme serpentinaste poti vas po uri in pol pozdravita Lopučniška dolina in prvo (ali zadnje, odvisno s katere strani gledamo) Triglavsko jezero - Črno jezero (1294 m).

[uredi] Jezera

Dvojno jezero

Prvo jezero, Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1993 m nad morjem), prekriva led še v poletju. V tem okolju lahko uspeva le malo rastlin. Tukaj domujejo predvsem lišaji.
Nekoliko južneje od prvega jezera leži pod Zasavsko kočo na Prehodavcih Mlaka v Laštah, ki poleti pogosto presahne.
Še nekoliko južneje od tega je drugo Triglavsko jezero, Rjavo jezero, ki je dolgo 150 m, široko 100 m in globoko do 10 m.
Blizu je v ploski kotanji Zeleno jezero, ki je zaradi alg obarvano rahlo zelenkasto. Globoko je do 2 m.
Četrto jezero, dolgo 300 m, široko 120 m in globoko do 15 m je največje in najglobje Triglavsko jezero in se zato imenuje Veliko jezero (1830 m nad morjem) ali tudi Jezero v Ledvicah. Zaradi vode je tukaj raslinstvo bogatejše.
Peto in šesto jezero, Dvojno jezero (1685 m nad morjem) ima barvo akvamarina. Tukaj stoji Koča pri Triglavskih jezerih.
Sedmo jezero, Črno jezero je dobilo svoje ime zaradi lege v kotanji sredi gozda. Zaradi razmeroma majhne nadmorske višine (1319 m) je najtoplejše izmed sedmerih jezer. Dolgo je 150 m, široko 80, globoko do 6 m.

Iz najvišjega Jezera pod Vršacem vode odtekajo v dolino Soče in v Jadransko morje. Vsa ostala jezera so hidrološko med seboj povezana. Vode se stekajo v Savo Bohinjko in seveda naprej proti Črnemu morju.

[uredi] Nastanek jezerc

Jezera so na slabše propustnih jurskih apnencih, odločilen za tesnenje talnih razpok pa je kamniti drobir. Tega je tu na pretek, saj je prav jezerska dolina rezultat velikega nariva. Če se ozremo proti jugu, so na naši levi prepadne stene, ki potonejo pod obsežna melišča, medtem ko se na drugi strani škrapljasti apnenčasti podi dvignejo proti grebenu Lepega Špičja. Strme stene Zelnaric, Kopice in Tičaric niso nič drugega kot čelo nariva, imenovanega Slatenska plošča. Sestavljajo ga starejši karnijski apnenci, ki so se z vzhoda narinili na mlajše jurske apnence.

Večji del Julijskih Alp tvorijo triasni apnenci. Nad več kot kilometer debelo gmoto so se nalagali tudi mlajši, jurski apnenci. Te rdečkaste kamnine iz obdobja geološkega srednjega veka se vidijo v Dolini Triglavskih jezer (na te razgaljene kamnine bomo v Juljcih le redko naleteli). V jurskih apnencih so ponekod temne okroglaste lise. To so mangan-železovi gomolji.

[uredi] Rastlinstvo

V zgornjem delu doline domujejo predvsem lišaji. Bolj, ko se spuščamo po dolini, več je cvetja. Okroglolistni mošnjak (Thlaspi rotundifolium) spada med meliščne rastline in preživi tako, da potuje z meliščem, saj svoje korenine usidra. Alpska velesa (Dryas octopetala) preživi tako, da se njeni plazeči poganjki mrežasto oklenejo kamnov. Pozornost na meliščih vzbuja še belocvetna vrsta maka, nežni julijski mak (Papaver julicum Mayer et Merxm.), alpska madronščica (Linaria alpina) in pirenejski kamnokras (Petrocallis pyrenaica).
Ob Velikem jezeru je zaradi vode več rastlinstva. Tukaj uspeva zlati klobuk (Lilium martagon).
Pod Dvojnim jezerom uspevajo kranjska lilija (Lilium carniolicum), rumeni svišč ali košutnik (Gentiana lutea), planinski srobot (Clematis alpina).

Alpska velesa Dryas octopetala	Alpska madronščica Linaria alpina	Pirenejski kamnokras Petrocallis pyrenaica	Zlati klobuk Lilium martagon
Kranjska lilija Lilium carniolicum	Rumeni svišč Gentiana lutea	Planinski srobot Clematis alpina

[uredi] Fosili

Amonit

Na več mestih so na dnu doline rdečkasti jurski apnenci, v katerih je moč najti do 20 cm velike okamnele lupine amonitov. Hišice so na prvi pogled podobne polžjim, vendar niso enotne, ampak predeljene v kamrice. Žival je živela le v zadnji, z drugimi pa je uravnavala globino plavanja v morju. Amoniti so bili morski mehkužci, sorodniki glavonožcev in so se razmahnili zlasti v juri, potem pa so začeli pred okoli 100 miljoni let iz neznanih vzrokov izumirati. Najlažje si okamenelega amonita ogledamo v skali, vzidani v vzhodni steni Koče pri Triglavskih jezerih.

[uredi] Planinske koče

Na južnem robu doline stoji Koča pri Triglavskih jezerih (1683 m), na severnem robu pa Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m). Od ene do druge je dobri dve uri hoda. Izhodišči do obeh koč sta dve: bohinjska stran (do Koče pri Triglavskih jezerih čez Komno 5 ur hoje, čez Komarčo 3 ure (zahtevno), s planine Blato, 3.30 ure) in Trenta (do Zasavske koče na Prehodavcih skozi Zadnjico 3 ure, čez planino Trebiščino 4.30 ure).

[uredi] Legenda o Zlatorogu

Pripovedka je nastala v osrčju Julijskih Alp. Pripoveduje o čudežnih vrtovih v dolini Triglavskih jezer, vendar se je ne da umestiti v noben čas. Njeno vznemirljivo sporočilo govori o uničujočih posledicah za naravo, kadar človek prestopi meje razumnega in brezvestno podira naravno ravnotežje ter v koristoljubju in samoljubju trga prepovedani sad. Za kazen mora umreti, vse drugo v naravi pa si vendarle počasi opomore in živi naprej.

Jezerska dolina in prostrana visokogorska planota Komna sta bili nekoč planinski raj. Tam so bivale bele žene, mila, dobrosrčna bitja. Prikazovale so se tudi v dolini, pomagale siromakom v stiskah in ženam pri porodu. Otroka, ki je prišel na svet v njihovi navzočnosti, so varovale vse življenje. Zahvale za svoja dobra dela si niso želele. Če se je kdo pomotoma ali iz predrznosti približal njihovim bivališčem, so ga kamni in snežni plazovi, nevihte in toča prisilili k vrnitvi v dolino. V gorah so pasle svoje črede, ki jih je vodil velik bel kozel z zlatimi rogovi - Zlatorog. Njegovi rogovi so bili ključ do neizmernega skritega zaklada.

Mladi lovec iz doline Trente je rasel v varstvu belih žena. Vzpenjati se je smel na najvišje gore, ne da bi se mu bilo treba bati česarkoli. Lepemu dekletu iz doline je nosil šopke gorskih svetlic in si pridobil njeno ljubezen. Nekega dne pa je zasnubil dekle bogat beneški trgovec, ji poklonil zlat nakit in dejal, da bi ji njen lovec moral, če bi jo imel dovolj rad, prinesti Zlatorogov zaklad. Dekle se zdaj ni več zmenilo za ubogega lovca. Obupan in užaljen se je še isto noč odpravil na pot, da bi našel Zlatoroga. Zjutraj ga je zagledal na visoki skali, streljal nanj, toda pozabil na njegovo čudežno moč. Iz krvi smrtno ranjene živali so zrasle čudodelne triglavske rože. Umirajoči Zlatorog je eno použil in v trenutku mu je povrnila veliko življenjsko moč. Zdirjal je proti lovcu in ta je prestrašen in oslepljen od sijaja zlatih rogov omahnil v prepad. Narasla Soča je njegovo truplo prinesla v dolino. V rokah je držal šopek triglavskih rož.

Zlatorog je v sveti jezi razdejal svoj gorski paradiž in za vedo izginil. Z njim so odšle tudi bele žene. Njegov zaklad je pa ostal skrit v gorah pod Triglavom.