Marksizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Marksizem izhaja iz del filozofa Karla Marxa.

Marksizem je dobil ime po nemškem mislecu Karlu Marxu (1818-1883) in predstavlja vejo filozofije, ki izhaja iz njegovih razmišljanj. Vključuje specifično razumevanje človeka, družbe in zgodovine. Marksizem sebe v najširšem smislu razume kot misel, ki na prvo mesto postavlja pravico in svobodo, da človek uresniči vse svoje zmožnosti. Vključuje tako filozofsko vedenje kot politično ekonomijo in sociologijo. Umestimo ga lahko tudi kot politično doktrino.

[uredi] Nastanek in razvoj marksizma

Začetkom sta botrovala predvsem ekonomska doktrina Adama Smitha in Ricarda, pa tudi misel utopičnega socializma. S filozofskega vidika marksizem povezuje dialektiko z materializmom, ki sta temeljni filozofski prvini te smeri.

Marksistična šola ima korenine v delih Karla Marxa in Friedricha Engelsa, pri čemer pa Marxa nekateri ne štejejo za marksista, marveč zgolj kot za začetnika te znanstvene in filozofske veje. Marksizem je nastal v drugi četrtini devetnajstega stoletja kot doktrina v delavskem gibanju, ki je v 19. stoletju postajalo vse bolj pomembno. Popularizacijo Marxovih del je mogoče pripisati Engelsovemu delu Anti-Dühring, ki je izšlo 1878. leta, katerega prvi del je bil objavljen v branem pamfletu z naslovom Socialism: utopian and scientific (Socializem: utopični in znanstveni). Engels je marksizem predstavil kot posebno šolo družbene in politične teorije, ki je izšla iz najbolj naprednih dognanj in metod filozofije, politične ekonomije in socializma. Marksizem je postal vodilo praksi, ki ni temeljila na utopičnih idejah, marveč je bil plod znanstvenega razumevanja znanosti in sodobnega kapitalističnega sistema.

Marksistična misel je postala doktrina večine političnih strank, ki so zagovarjale interese delavstva oziroma proletariata. Prva politična stranka, ki je prevzela njegove podmene, je bila nemška socialno demokratska stranka, ki je marksizem prevzela proti koncu 19. stoletja. Toda politični program so kmalu prilagodili v skladu z revizionističnimi tendencami, tako da čista marksistična misel kmalu izgine iz političnega prostora. Iz nje sicer izhajajo komunistične stranke, toda marksizma in komunizma ne moremo povsem izenačevati.

Marx je svojo filozofsko misel gradil prevsem med letoma 1843 in 1847. Med pomembna dela tega obdobja sodijo: Kritika Heglove filozofije (1843), Ekonomsko-filozofski rokopisi (1844), Sveta družina (1845), Teze o Feuerbachu (1845/46) in Beda filozofije (1847). Prav tako je misel predstavil v Komunističnem manifestu (1848), ki sta ga, tak kot Sveto družino, napisala skupaj z Engelsom. Politično-ekonomsko misel je dodatno predstavil v H kritiki politične ekonomije (1859) in Kapital (zlasti v prvem delu, ki je izšel 1867. leta).

V dvajsetem stoletju se je marksizem razvejal in postal bogatejši za marsikatero spoznanje. Nastal je tako imenovani marksizem-leninizem, ki k marskistični misli doda Leninovo analizo imperializma. O marksizmu je pisal tudi Stalin. Toda tako Leninova kot Stalinova misel predstavljata teoretični in praktični odmik od filozofskih temeljev marksizma. V 20. stoletju so iz marksizma izhajali in ga kritizirali mnogi pomembni misleci. Med njimi je madžarski mislec Georg Lukács, ki je menil, da je vsak predmet treba opazovati z vidika celote. Nemški filozof Ernst Bloch je hotel v marksizem vpeljati pojma utopičnost in upanje, poudarjal pa je humanistični del Marxove filozofije. Herbert Marcuse, predstavnik frankfurtske šole, je s psihoanalizo dokazoval, da nekatera dejstva onemogočajo, da bi se krize življenja in družbe rešile po idejah Marxa in želi zmanjšati delež marksističnih idej v tedanji filozofiji. Italijanski mislec Antonio Gramsci pa je iz marksizma izpeljal teorijo o vodenju družbe.

[uredi] Nekateri poudarki

Marx je Feuerbachov materializem doživljal kot da le-ta človeka obravnava kot abstrakto ter ne upošteva konkretnih življenskih pogojev in razmer. Zavedal se je, da mu manjka zgodovinski vidik oziroma razsežnost. Pravi, da v zgodovini obstajajo zakonitosti, ki pa bi jih bilo dobro najti in jih obrniti v človekov prid.

Marksizem oziroma materilistična dialetika, kakor jo je mogoče poimenovati, sloni na temeljnem pojmu »praksa«, ki pomeni zavedno spreminjanje sveta. Vse, kar naj bi nam bilo dano, sta zgodovina in naše izkušnje, ki naj bi se prenašale iz roda v rod. Ta del marksizma je poimenovan tudi zgodovinski materializem. Marx je v svojih delih izražal ideje, da se zasebna lastnina ukine in da se združuje humanizem s komunizmom.

Marx je v predgovoru k delu H kritiki politične ekonomije predstavil svoj pogled na družbo. Med drugim je zapisal, da je družba zgrajena na ekonomskih temeljih, na kateri stoji politična in pravna nadgradnja oziroma superstruktura, ki ji ustrezajo oblike družbene misli. Marx vir družbenih sprememb vidi v preoblikovanju ekonomskih odnosov, ki so rezultat razvoja produkcijskih sil.

Da sta se tako Engels kot Marx zavzemala za spreminjanje sveta, se pokaže leta 1848, ko izide njun politični manifest (Komunistični manifest), a ju poraz revolucij po Evropi razočara. Eden od delov marksizma, ko se je Marx začel ukvarjati z ekonomsko strukturo kapitalistične družbe, je tudi njegova ideja, da proletarske revolucije vodijo v nov družbeni red, počasi pa v brezrazredno družbo.

Marx je ugotovil, da je v kapitalizmu delo postala komodificirana dobrina, kar povzorča dodatno alienacijo oziroma odtujevanje. Konec alienacije predvideva nastanek komunizma, ki med drugim vključuje ukinitev zasebne lastnine na splošno, še zlasti pa dela, kot ga pozna in spodbuja kapitalizem. Kapitalizem kreira vse bolj števičen družbeni sloj, ki ne more prodati nič drugega kot svoje delo in je torej zainteresiren za ukinitev zasebne lastnine.

[uredi] Marksizem v ekonomiji

Marksistična ekonomija oziroma marksistična šola ekonomske misli je smer v ekonomski znanosti, ki se je razvila na temelju ekonomske teorije, ki jo je v 19. stoletju razvil Karl Marx.

Po izvedbi oktobrske revolucije, leta 1917, v Rusiji, so boljševiki, pod vodstvom Lenina, v Sovjetski zvezi prepovedali poučevanje znanstvene ekonomije in dovolili zgolj poučevanje in študij marksistične ekonomije. Po njihovem zgledu so ekonomske šole v Vzhodni Evropi, deloma tudi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, uvedli marksistično ekonomijo.

[uredi] Pomembni marksisti

Čepraj je seznam marksističnih mislecev precej obsežen in najbrž je težko enega misleca postaviti za bolj pomembnega kot druge, vendarle velja, da med najbolj vplivne sodijo: