Katarina Velika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Katarina Velika

Katarina II. Aleksejevna (rusko Екатерина II Алексеевна, Ekaterina II Alekseevna), bolj znana kot Katarina Velika (Екатерина Великая, Ekaterina Velikaja), ruska carica od 28. junija 1762 do svoje smrti, * 2. maj 1729, Stettin, Prusija (danes Poljska), † 17. november (6. november, ruski koledar) 1796, Carskoje selo pri Sankt-Peterburgu, Rusija.

[uredi] Poroka in zarota

Rodila se je kot nemška princesa Sofija Avgusta Frederika (nemško Sophie Auguste Friederike) von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Pruski kralj Friderik II. (1727-1786) si je prizadeval za poroko mlade princese z ruskim prestolonaslednikom Petrom Fedorovičem (poznejšim Petrom III., 1728-1762). Ruska carica Elizabeta, ki je Petra kot svojega nečaka izbrala za svojega naslednika, je leta 1744 izbrala 15-letno Sofijo za njegovo ženo. Sprejela je rusko pravoslavno vero, se preimenovala v Katarino Aleksejevno Rusko, in se 1. septembra 1745 poročila s Petrom.

Zakon ni bil srečen. Kmalu je postala priljubljena pri številnih političnih skupinah, ki so nasprotovale njenemu možu. Katarina, ki je bila dobro izobražena, je sledila takratnim dogajanjem v Rusiji in preostali Evropi. Leta 1762 je po smrti svoje tete Peter nasledil ruski prestol. Začel se je obnašati čudaško in voditi nepremišljeno zunanjo in notranjo politiko: prekinil je zvezo s Prusijo, odpravil številne davke, ter po pravicah izenačil pravoslavje in protestantstvo, zaradi česar je raslo nezadovoljstvo med ruskim občestvom, še posebej v gardi. Julija 1762, samo pol leta po kronanju, je bil Peter ubit v zaroti, ki jo je vodil Katarinin ljubimec Gregorij Orlov, in s katero so za vladarko proglasili Katarino, ki pa ji niso mogli dokazati vpletenosti. Kronali so jo v Moskvi 13. septembra 1762 po ruskem koledarju.

[uredi] Razsvetljenstvo in notranja politika

Katarina je vladala prosvetljeno in je sama sebe imela za »filozofa na prestolu«. Z naklonjenostjo je gledala na evropsko razsvetljenstvo in si dopisovala z mnogimi velikimi umi tistega časa, vključno z Voltaireom, Diderotom in d'Alembertom. Spodbujala je znanost, politiko in vojsko; v njenem času so delovali književnik in naravoslovec Lomonosov, matematik Euler, nepremagljivi general Suvorov, politik, vojskovodja (in Katarinin ljubimec) Potemkin ter drugi. Sprostila je cenzuro in vzpodbujala izobraževanje plemištva in srednjega razreda.

Na notranjem področju je na začetku svojega vladanja na priporočilo reformistov Beccarie in Montesquieua skušala prenoviti politični sistem po zgledu razsvetljenstva; izvedla je reformo Senata (1763), sekularizirala cerkveno zemljo (1764) in skušala ustanoviti zakonodajno komisijo, v kateri bi bili zastopani vsi sloji prebivalstva, razen tlačanov (1767-1768), vendar je pozneje to komisijo razpustila še preden je zaživela, morda zato, ker je zaradi vstaje Pugačeva v vzhodni Rusiji (1773-1774) postala konzervativnejša. S prenovo, ki je bila zaključena leta 1775, je ustvarila province in območja, ki jim je bilo lažje vladati. Leta 1785 je z ukrepi okrepila oblast plemičev; jih oprostila davkov, uvedla dedno plemištvo in jim podarila popoln nadzor nad njihovimi tlačani in deželami. Poleg tega je zaslužnim plemičem podarila zemljo v Ukrajini. Opogumljala je tudi kolonizacijo Aljaske in drugih osvojenih področij. Leta 1765 je uvedla Družbo za prosti trg, ki je vzpodbujala modernizacijo kmetijstva in industrijo. Vzpodbujala je tuja vlaganja v ekonomsko nerazvitih območjih.

[uredi] Zunanja politika

Kot Peter I. Veliki, je tudi Katarina izvajala dejavno politiko, s ciljem okrepitve Ruskega imperija in razširitvi njegovih mej. Z diplomatskimi prizadevanji so si Rusija, Avstrija in Prusija v letih 1772, 1793 in 1795 razdelile Poljsko, potem ko je na njen prestol leta 1764 postavila svojega bivšega ljubimca Stanisława Poniatowskega. Poljske so se monarhije bale zaradi morebitne širitve demokratičnih gibanj po zgledu poljske Majske ustave.

V rusko-turških vojnah (1768—1774 in 1787—1792) je Rusija priključila Novorusijo (danes južni del Ukrajine) in Krim. Slabitev Osmanskega imperija ji je posredno omogočila tudi priključitev Gruzije.

Med leti 1788 do 1790 je bila Rusija v vojni s Švedsko. Vojno je s ciljem priključiti baltiška ozemlja, zgubljena leta 1720, začel švedski kralj Gustav III., Katarinin bratranec, misleč, da bo kmalu porazil Rusijo, ki se je takrat angažirala proti Osmanskem imperiju, vendar je na strani Rusije v vojno leta 1789 vstopila tudi Danska. Rezultat je bil nekaj tisoč mrtvih in nekaj izgubljenih bojnih ladij, 14. avgusta 1790 pa so podpisali sporazum, ki je spet uvedel predvojni status quo, in ki mu je sledil 20-letni mir.

Vsega skupaj je Katarina Velika Rusiji dodala 518.000 km² ozemlja.

[uredi] Zasebno življenje

Katarina je rodila več otrok različnih očetov. Na prestolu jo je, dasi ga ni preveč ljubila, kot Pavel I. nasledil sin Pavel Petrovič (1754-1801). Zgodovina pri imenih Pavlovega očeta koleba med dvema takratnima Katarininima ljubimcema: Saltikovim in Orlovim. Pokopali so jo v Trdnjavi Sv. Petra in Pavla v Sankt-Peterburgu. Njeno obdobje velja za »zlato dobo« ruskega imperija.