Kolonizacija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kolonizacija je proces, v katerem so zemljiški gospodje načrtno naseljevali koloniste na nenaseljena področja, ponavadi na svojih lastnih zemljiških gospostvih. S tem so želeli kultivirati svoja neobdelana posestva, da bi lahko pozneje od kolonistov pobirali dajatve. Kolonizacija je dosegla tudi slovenske dežele.
Proces delimo na več obdobij:
- 1. faza:
Že v karolinškem obdobju, pred prihodom Madžarov, so načrtno naseljevali območje Panonske nižine, vendar je bil kasneje zaradi prihoda Madžarov večji del te kolonizacije ustavljen.
- 2. faza (10. – 12. stoletje):
V tem času so kolonisti poseljevali zlasti rodovitne ravnice in doline. Naseljevali v gručah, zato je za kraje, ki so nastali v 2. fazi, značilna beseda vas (Nova vas, Dobrla vas). Značilno za to dobo je tudi triletno kolobarjenje.
- 3. faza (13. – 14. stoletje):
Kolonisti so se usmerjali v odmaknjene in višje ležeče kraje – rovte. Tej fazi kolonizacije zato pravimo tudi rovtarska.
Kolonizacijo so izvajali predvsem zemljiški gospodje, ki so koloniste pridobili na tistih posestvih, kjer je bilo prebivalcev preveč. Ker je večina fevdalcev v slovenskih deželah imela posesti tudi na tujem, je bilo mnogo kolonistov tujcev. Kolonizacija je zato tesno povezana s procesom germanizacije, čeprav ta ni bila načrtna, temveč bolj posledica tega, da je bilo veliko kolonistov Nemcev. Zlasti v severnih področjih Štajerske in Koroške je bil pritisk nemških naseljencev zelo močan, zato so se slovanski prebivalci asimilirali in ponemčili. Proces pa je bil tudi obraten – če so nemški priseljenci predstavljali manjšino znotraj slovenskega ozemlja, so sprejeli slovenski jezik in navade.
Znotraj slovenskega narodnostnega ozemlja so nastali tudi nekateri večji nemški narodnostni otoki: Kočevsko, Sorško polje, Apaška kotlina. Ker so bili Nemci tam naseljeni strnjeno, so mnogo dlje ohranili svoj jezik in kulturo, v Kočevju na primer do konca druge svetovne vojne, ko so bili izgnani. Pravi nemški otoki so bila tudi mesta, ki so imela skoraj povsem nemški značaj.
Slovenska narodnostna meja se je večinoma izoblikovala prav v srednjem veku. Na zahodu je bila tako rekoč nespremenjena že od naselitve Slovanov in je segala do vzhodnega roba Furlanske nižine. V Furlansko nižino se Slovani niso naselili v večjih množinah in so se kmalu romanizirali. Meja s Hrvati se je prav tako oblikovala že v času naselitve. Na vzhodu je na narodno mejo močno vplivala naselitev Madžarov v Panonski nižini. S tem so presekali neposredno zvezo Slovencev s Slovaki. Na severno mejo pa je najmočneje vplivala prav kolonizacija. Nemške so tedaj postale obe Avstriji, severna Štajerska in severna Koroška.
Razvoj fevdalizma na Slovenskem je bil podoben kot drugje v Evropi. Zanj je značilno poenotenje odvisnih kmetov, ki so vse bolj postajali enoten podložniški razred. Kosezi so deloma postali odvisni kmetje, deloma pa so vstopili v razred fevdalcev. Dajatve so se vse pogosteje iz naturalnih spreminjale v denarne, ki so jih zapisovali v urbarjih. To so bile knjige, v katerih so bile zapisane obveznosti kmetov do njihovega zemljiškega gospoda. Veliko Slovencev si je našlo dodaten vir zaslužka tudi v tovorništvu in kmečki trgovini.
[uredi] Zunanje povezave
