Zimbabve

Ljudstvo Shona je ustvarilo prvo veliko državo na tem ozemlju, Veliki Zimbabve, ki se je začela razvijati v 11. stoletju v povezavi z arabskimi trgovci na obalah Indijskega oceana. V začetku 15. stoletja ljudstvo Karanga s kraljem Mutoto organizira močno vojaško in politično kraljestvo Mwanamutapo, ki poleg večjega dela današnjega Zimbabveja obsega tudi dele Mozambika vse do obale Indijskega oceana.

Prihod Portugalcev v začetku 16. stoletja, njihov prodor v notranjost in uničenje trgovskih poti oslabi imperij do te mere, da razpade na dva dela.

Države ljudstva Shona se združijo v enotno kraljestvo Rozwi, ki do konca 16. stoletja uspe pregnati Portugalce. V začetku 19. stoletja, po dveh stoletjih miru in razcveta, kot posledica nemirov v Transvaalu in Natalu začne prodirati na to območje ljudstvo Ndebele pod vodstvom Moselekatseja, ki povzroči razpad kraljestva. Njegov sin Lobungula leta 1888 podpiše dogovor z Angleži, na osnovi katerega Britanska južnoafriška družba (BSAC) dobi koncesijo za izkoriščanje rudnih bogastev. Leta 1895 je poimenovana po upravniku te družbe Cecilu Rhodesu kot Rodezija.

Po uporu ljudstev Ndebele in Shona (prva Chimurenga) britanska vlada prevzame nadzor nad vojaškim oddelkom BSAC. Leta 1922 pride do referenduma, na katerem se del belcev izjasni za samostojnost, del za priključitev k Južni Afriki, medtem ko večinsko črnsko prebivalstvo nima pravice do glasovanja. Leto kasneje Velika Britanija razglasi Južno Rodezijo za samoupravno kolonijo, leta 1953 pa jo združi s Severno Rodezijo in Njaso v Federacijo Rodezije in Njase. Leta 1960 je ustanovljeno gibanje Zveza afriškega ljudstva Zimbabveja - ZAPU pod vodstvom Joshue Nkoma, kmalu zatem pa še Afriška narodna zveza Zimbabveja - ZANU s kasnejšim vodjem Robertom Mugabejem.

Po ločitvi federacije leta 1963 belska uprava zahteva neodvisnost. Velika Britanija jo zavrne s politiko NIBMAR, to je ni neodvisnosti brez demokratične reforme - vladavine večinskega dela prebivalcev (No Independence Before Majority African Rule). Posledica tega je neodvisnost, ki jo enostransko razglasi ministrski predsednik Rodezije Ian Smith dne 11. novembra 1965. Proti koncu 60-ih let 20. stoletja se upor proti belcem stopnjuje. S končanjem bele vladavine v Mozambiku leta 1975 gverilske akcije sprožijo grmičarsko vojno (drugo Chimurengo). Belski režim se začne pogajati z uporniki iz ZANU in ZAPU. Pogajanja privedejo do Londonske konference (1979 - 1980), na kateri Angleži določijo prekomorskega guvernerja, da razoroži gverilo, izvede volitve in zagotovi neodvisnost koalicijski vladi Joshua Nkome. Na svobodnih volitvah februarja 1980 zmaga Robert Mugabe, vodja ZANU. Dne 17. aprila 1980 je priznana kot neodvisna država Zimbabve.