James Joyce
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
James Augustine Aloysius Joyce, irski romanopisec in pesnik, * 2. februar 1882, Rathgar, predmestje Dublina, Irska, † 13. januar 1941, Zürich, Švica.
[uredi] Življenjepis
Obiskoval je šole pri jezuitih in univerzo v rojstnem mestu, vendar se je že mlad oddaljil od katoliške vere in je leta 1904 zapustil Irsko, ki se mu je zdela nazadnjaška. Nikoli pa ni pozabil Dublina, o katerem je veliko napisal. Nekaj časa je živel v Parizu, nakar se je preselil v Trst, kjer je ostal enajst let. Po nekaj letih bivanja v Parizu in Švici se je leta 1919 vrnil v Trst, a nova podoba mesta ga je razočarala in za vselej oddaljila od teh krajev. V Trstu je bil prijatelj Itala Sveva. Za eno noč je prespal tudi v Ljubljani, ker je pomotoma stopil z vlaka misleč, da je prispel v Trst.
Joyceja prištevamo med najuglednejše književnike 20. stoletja, v sklopu sodobnega pojmovanja romana. Prefinjeno opisovanje vsakdanjosti se veže z globokimi psihološkimi opazovanji, iz katerih je razvidno pisateljevo osebno prepričanje. Njegova dela so imela velik vpliv na generacijo pisateljev iz obdobja med svetovnima vojnama, vendar samo v oziru sloga in izražanja, medtem ko njegove zamisli niso bile nadalje razvite in obdelane, prav tako ne povsem sprejete.
Chamber music, njegovo prvo delo, je zbirka pesmi iz leta 1907.
Dubliners (1914) je zbirka črtic, ki nazorno prikazujejo takratno življenje v njegovem rojstnem mestu. To ime je prevzela tudi slovita irska vokalno-instrumentalna skupina The Dubliners. Iz te dobe je tudi roman pretežno avtobiografskega značaja, ki ga založnik ni hotel objaviti in ga je zato Joyce zažgal. Strani rokopisa, ki jih je žena rešila, so bile po pisateljevi smrti priobčene pod naslovom Stephen Hero (1944). Delo je pisatelj znova napisal in je izšlo leta 1916 z naslovom A portrait of the artist as a young man.
Njegovo najbolj znano delo je roman Ulysses (Odisej), ki ga je priobčil leta 1922. Pisatelj se v je tem delu otresel vsakršne tradicije in je uveljavil popolnoma nov, neodvisen slog, kar je seveda povzročilo velik odmev med kritiko. Angleški in ameriški kritiki so označili roman kot pornografski. Spet drugi so priznali, da je delo samo naravna in definitivna posledica notranje poglobitve iz časa romantike.
Skrajno pojmovanje neodvisnega sloga je pisatelju narekovalo delo Finneganovo prebujenje (Finnegan's Wake) (1939), ki je popolna antiteza klasičnega romana in dotedanje književnosti sploh. Pod pretvezo sanj in polzavestnega stanja pisatelj izliva potoke ironije na vso poznano kulturo. O tem delu se kritika ni hotela opredeliti in tudi stilistično je še unikat.
