Albert Einstein

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glej Einstein (razločitev).

Albert Einstein [álbert ájnštajn], švicarsko-ameriški fizik in matematik nemškega rodu, * 14. marec 1879, Ulm, Württemberg, Nemčija, † 17. april 1955, Princeton, New Jersey, ZDA.

Albert Einstein
Karsheva fotografija, 11. februar 1948

[uredi] Mladost

Einstein je bil sin judovskih priseljencev. Njegov oče Herman Einstein je bil trgovec, mati Paulina Einstein, rojena Koch, je bila hči premožnejšega žitnega trgovca. Njegov oče je za kratek čas odprl majhno trgovino z elektrotehniškimi potrebščinami. Starša sta se poročila v Stutgart-Bad Cannstattu. Rojstna hiša na Bahnhofstraße blizu železniške postaje in celotna soseščina je bila uničena leta 1944 med zavezniškim bombardiranjem. Tu je danes majhen spomenik.

Einstein je hodil v katoliško osnovno šolo. Na materino vztrajanje se je učil igrati violino.

Pri petih letih mu je oče pokazal žepni kompas in Einstein je spoznal, da je nekaj v »praznem« prostoru delovalo na iglo. To izkustvo je kasneje opisal kot največje razodetje v svojem življenju. Čeprav je gradil modele in mehanske naprave, so njegovo učenje imeli za počasno, verjetno zaradi disleksije, preproste plahosti ali morda zaradi redke in nenavadne zgradbe njegovih možgan, (ki so jih preučili po njegovi smrti). Kasneje je svoji počasnosti pripisoval razvoj teorije relativnosti in dejal, da je razmišljal o prostoru in času kasneje kot večina otrok, in zaradi tega je lahko uporabil bolj razvit razum. Druga novejša teorija o njegovem miselnem razvoju pojasnjuje, da je bolehal za Aspergerjevim sindromom, bolezenskim stanjem, povezanim z avtizmom.

Mladi Einstein.

Einstein se je začel učiti matematike pri približno dvanajstih letih. Obstajale so ponavljajoče govorice, da je kasneje padel iz matematike, kar pa ni res. Do tega je prišlo le zaradi poznejših sprememb v ocenjevanju. Dva njegova strica sta v poznem otroštvu in zgodnji mladosti vzpodbujala njegova umstvena zanimanja in mu predlagala in priskrbela knjige o znanosti in matematiki.

Leta 1894 se je družina preselila v Zendling in leta 1889 je začel obiskovati Luitpoldovo gimnazijo v Münchnu. Šolo je že od vsega začetka občutil kot nasilje. O njegovih otroških težavah in neuspehih v srednji šoli je veliko poročil, ki pa jih kaže jemati s pridržkom. Zares je začel pozno govoriti in je povedano tiho ponavljal, dokler ni bil star 7 let. A od vsega začetka se je izražal v stavkih. V srednji šoli ni shajal slabo, a je bil samosvoj v tem, da se je učil predvsem tisto, kar ga je zanimalo. Bil je zelo dober v matematiki in naravoslovju in dober v latinščini. Sodobni tuji jeziki in posebno grščina pa so mu povzročali težave. K temu je treba dodati, da so bile šole tedaj drugačne kot danes. Zares mu je profesor grščine rekel, da iz njega nikoli nič ne bo, a sicer Einstein ni veljal za slabega dijaka. Učitelji se niso niti približno zavedali njegovih zmožnosti, vendar so te prišle na dan pozneje. Podobni primeri niso tako redki.

Leta 1894 se je družina, zaradi slabega poslovanja očetove elektrotehniške trgovine presila v Pavio pri Milanu, kjer se je pozneje očetu obrnilo še na slabše. Einstein je ostal v Münchnu, kjer je živel v malem podnajemniškem stanovanju, da bi končal zadnji letnik gimnazije in maturiral. Počutil se je tako osamljenega, da si je po neki neprijazni pripombi profesorja pridobil zdravniško spričevalo, izstopil in zapustil šolo. Še pred koncem šolskega leta je odpotoval, ne da bi maturiral, k staršema v Pavio in se odpovedal nemškemu državljanstvu. Neki življenjepisec je pripomnil, da je to storil v zadnjem hipu. Če bi namreč počakal še kak mesec, se zaradi vojaščine ne bi mogel izseliti zakonito.

Leta 1895 je na Švicarski državni tehniški visoki šoli (Eidgenössische Technische Hochschule (ETH)) v Zürichu opravljal sprejemni izpit. Leta 1896 so mu svetovali naj se vpiše v zadnji letnik srednje šole. Maturiral je na kantonski srednji šoli v Aarauu. Švicarske šole so bile znatno manj toge kot nemške in so bolj upoštevale posebnost učencev. Na leto v Aarau se je spominjal kot na eno izmed svojih najprijetnejših razdobij. Brez sprejemnega izpita se je vpisal na pedagoško smer Politehnike ETH, kjer je začel študirati matematiko in fiziko.

Leta 1898 je spoznal srbsko sošolko in prijateljico Nikole Tesle Milevo Marić. Pri študiju mu je bil v veliko oporo Marcel Grossmann, ki mu je posojal svoje vestne zapiske iz predavanj in, ki je spozal njegovo nadarjenost. Pri učiteljih je Einstein veljal za povprečnega in nedelavnega. Vendar je samostojno in zavzeto študiral tisto, kar ga je zanimalo. Med študijem se je zbližal z Marićevo. Leta 1900 je diplomiral, leto kasneje pa je prejel švicarsko državljanstvo. V nekem bančnem predalu v Berkeleyu je eden izmed izdajateljev Zbranih del Alberta Einsteina, ki so začela izhajati leta 1987, po pravem detektivskem podvigu našel 500 dotlej neznanih pisem. Na podlagi teh pisem je bilo mogoče dobiti o mladem Einsteinu precej bolj zaokroženo sliko. Pisma so odkrila, da je imel z Marićevo januarja 1902 nezakonsko hčerko Lieserl, za katero je izginila vsaka sled. Ali je zgodaj umrla ali je odrasla pri Milevinih sorodnikih ali sta jo starša dala v posvojitev?

[uredi] Začetek

Einstein leta 1905.

V prvi objavi »čudežnega« leta 1905 je Einstein postavil domnevo, da je svetloba sestavljena iz majhnih delcev, svetlobnih kvantov - čeprav je vladala tedaj splošna enotnost glede valovne narave svetlobe. V svoji drugi objavi je razložil Einstein Brownovo gibanje kot statistično gibanje delcev, namreč molekul, katerih obstoj v tistem času še niso zagotovo potrdili. V tretjem delu je Einstein skoraj v popolnosti razvil posebno teorijo relativnosti. V dodatku je proti koncu leta 1905 sledila tudi enačba $E = m \cdot c^2$ . Einsteinovega dosežka ne zmanjša dejstvo, da so bile številne enačbe teorije relativnosti znane že pred njegovimi objavami. Kajti šele Einsteinove fizikalne razlage so dale količinam in zvezam med njimi smisel. V objavah iz leta 1905 se kažejo nekatere značilnosti Einsteinovega znanstvenega dela: pogledal je v ozadje na videz zanesljivih in splošno uveljavljenih predpostavk in zbral dovolj poguma, da je ovrgel običajne poglede ter jih nadomestil z novimi presenetljivimi razlagami. Pri tem je izhajal iz maloštevilnih eksperimentalnih rezultatov in brez predsodkov delal brezkompromisne logične zaključke. Njegov miselni tok lahko pogosto prikažemo na nekaj straneh z relativno majhno matematično zahtevnostjo.

[uredi] Navedki

»Er ist eine Skala der Proportionen, die das Schlechte schwierig und das Gute leicht macht.«

»To je lestvica o sorazmerjih, ki naredi slabo težavno in dobro lahko.«

O zlatem rezu. –A. Einstein Pismo Le Corbusieru (1946); navedeno v Modulor (1953)

»Verjamem v Spinozovega boga, ki se odkriva v zakonitem sozvočju sveta, ne v boga, ki se ukvarja z usodo in početjem človeštva.«

–A. Einstein V odgovoru na telegramsko vprašanje Rabbija Herberta S. Goldsteina (New York), 24. aprila 1929: »Ali verjamete v Boga? Stop Odvrnite s 50 besedami.« Einstein je odgovoril z le 25 (nemškimi) besedami. Zamisli boga Spinoze pogosto označujo kot panteizem.