Sesalci
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
|
Sesalci |
||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Sesanje mladičkov
|
||||||||||||
| Znanstvena razvrstitev | ||||||||||||
|
||||||||||||
|
|
||||||||||||
|
Sesálci (znanstveno ime Mammalia) so najvišje razviti razred vretenčarjev in s tem tudi najbolj razvite živali. Od ostalih živali se najbolj ločijo po tem, da imajo samice mlečne žleze, ki izločajo mleko, s katerim hranijo mladiče. Imajo štiriprekatno srce in so toplokrvni.
Delimo jih na tri skupine:
- prasesalci - stokovce (kljunaši, kljunati ježki)
- vrečarji (npr. kenguruji)
- višji sesalci oz. placentalni sesalci (npr. kopitarji, zajci, opice, človek, ...)
Sesalci so ena najuspešnejših in najvišje razvitih živalskih skupin.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Njihovi neposredni predniki so zverozobci (Therapsida), izumrli plazilci, ki so živeli na Zemlji že v permu, t.j. proti koncu starega zemeljskega veka (paleozoik). V juri (sredi srednjega zemeljskega veka ali mezozoika) so se iz njih že razvili prvi starinski sesalci. Proti koncu mezozoika so, kot radi rečemo, vladali plazilci, pa so se že razvili vrečarji (Marsupialia) in prvi placentalni sesalci (Eutheria). Šele v kenozoiku, pred približno 65 miljoni leti se je pričel bujen razvoj sesalcev. Danes živeči redovi so se prvič pojavili v eocenu, družine v olicigenu, rodovi pa v pliocenu. Vrste sesalcev, kakršne poznamo danes, so se razvile šele v ledenih dobah (pleistocen), t.j. pred manj kot dvema miljonoma let.
Danes se ceni število sesalcev na Zemlji na 4170 vrst. Številka je brez dvoma prenizka, saj po eni strani še vedno odkrivamo nove, znanosti nepoznane vrste, po drugi strani pa srečamo med sesalci veliko t.i. skritih vrst. S sodobnimi raziskovalnimi metodami tako celo v Evropi vedno znova naletimo na nove vrste.
[uredi] Značilnosti sesalcev
Njihove osnovne značilnosti so:
- mati koti žive mladiče
- mladiči sesajo mleko pri materi
- imajo stalno telesno temperaturo
- koža je pokrita z dlako
- imajo štiri prekatno srce
- imajo sklenjen krvni obtok skozi jetra
[uredi] Zgradba telesa
Lobanja plazilcev je sestavljena iz velikega števila kosti, ki so med seboj precej ohlapno povezane. Pri sesalcih začno nekatere kosti izginjati, preostale pa se združijo v močno pokostenelo lobanjo.
Sesalci se od drugih vretenčarjev razlikujejo po zgradbi lobanje. Spodnja čeljustnica se pripenja neposredno na lobanjo, medtem ko imajo drugi vretenčarji vmes še najmanj eno kost. Za sesalce je značilno tudi specializirano zobovje. Razlikujemo tri vrste zob:
- sekalce
- podočnjake
- kočnike (meljake in predmeljake).
Velikost in oblika posameznih zob je odvisna od vrste prehrane. Obe čeljusti omogočata s takšnim zobovjem učinkovito mehansko obdelavo hrane, s tem pa njeno boljšo izrabo.
[uredi] Dlaka
Sesalci so evolucijsko gledano, zelo blizu plazilcem, vendar so v razvoju naredili nekaj pomembnih korakov, ki jim dajejo v boju za obstanek številne prednosti. Luske plazilcev je pri sesalcih zamenjala dlaka, ki učinkoviteje varuje telo pred oddajanjem toplote.
Sesalci so edine živali, porasle z dlako. Dlako tvori tulec odmrlih celic, ki je okrepljen s posebno beljakovino - keratinom. Dlaka je lahko tudi v obliki:
- srsti (brkov) (ježevec),
- bodic (jež),
- rogov (nosorog).
Dlaka, ki sestavlja kožuh je iz mehke podlanke in daljših krovnih dlak. Podlanka zadržuje toploto, krovne dlake pa varujejo kožo in podlanko. Pogosto je barva dlake varovalna. Srsti pa imajo tudi čutno vlogo.
[uredi] Razmnoževanje
Plazilci ležejo jajca, v katerih se pri primerni zunanji temperaturi zarodek. Sesalce glede na razmnoževanje delimo v tri skupine:
- Stokovci, kamor uvrščamo kljunaša in kljunate ježke, ležejo jajca.
- Vrečarji kotijo žive mladiče, vendar še nimajo prave posteljice. Mladiči so precej nebogljeni in pri nekaterih vrečarjih preživijo zgodnje obdobje v kožnati vreči, ki je na zunanji strani telesa.
- Višji sesalci kotijo žive mladiče. Zarodek se razvija v maternici.
Ko se mladič skoti, ga mati še nekaj časa hrani z mlekom, izločkom posebnih mlečnih žlez. Število mladičev v leglu niha med posameznimi vrstami. Brejost traja od 12 dni do 22 mesecev.
[uredi] Uravnavanje telesne temperature
Za sesalce in ptice je značilna stalna telesna temperatura, zato so lahko dejavni tudi pri skrajno nizkih ali visokih temperaturah. To je sesalcem omogočilo, da so naselili vsa glavna življenjska okolja. Poseben predel možganov (hipotalamus) nadzira telesno temperaturo in jo uravnava z zviševanjem ali nižanjem celične presnove, širjenje ali oženjem krvnih žil, ki prenašajo toploto iz notranjosti telesa proti površini. Pomembna je tudi barva dlake. Temne barve vpijajo toploto, svetle pa jo odbijajo. Nekateri sesalci dobijo v snegu belo dlako ali pa ostanejo beli vse leto.
[uredi] Zimsko spanje
Mnogi sesalci v hladnem letnem času varčujejo z energijo, tako da zapadejo v zimsko spanje. Telesna temperatura in presnova se jim močno znižata. V takšnem stanju se postijo, živijo pa na račun nakopičenih maščobnih zalog. Večji sesalci (medved) ne pozna pravega zimskega sppanja, saj ostaja njihova telesna temperatura visoka in se zato tudi hitro prebudijo.
[uredi] Prehranjevanje
Za vzdrževanje stalne telesne temperature je potrebno veliko energije, ki jo sesalcem zagotovi izdatna hrana. Mesojedi plenijo (zveri in žužkojedi), rastlinojedi pa se hranijo z rastlinami. Vsejedi uživajo rastlinsko in živalsko hrano.
[uredi] Razum
Veliki možgani so se pri sesalcih izredno razvili. Najbolj se je povečala skorja velikih možganov, v kateri so asociacijska središča. Veliki možgani so postali središče nadzora nad vsem organizmom. Vedenje sesalcev je bilo zato vse manj stereotipno, vse večjo vlogo pa je prevzemalo učenje.
[uredi] Družbeni odnosi
Sesalci se sporazumevajo z vonjalnimi sporočili, ki jih izločajo iz žlez. Sporazumevajo se tudi z dotiki, zapletena sporočila pa si izmenjujejo tudi z glasovi. Vkjučevanje v skupnost se začne že ob rojstvu. Nekateri sesalci pridejo v stik z vrtniki samo med parjenjem in ob vzreji zaroda, številni pa se družijo v začasne ali trajne skupnosti.
[uredi] Življenjski prostor
Danes poseljujejo sesalci skoraj celotno površje Zemlje, le notranjost Antarktike je brez njih. Živijo v vseh mogočih habitatih, od ekvatorialnega deževnega gozda, do savan, step, brezvodnih puščav, sredozemskih zimzelenih gozdov, listopadnih, mešanih in iglastih gozdov, do tundre ter celo večnega snega in ledu. Srečamo jih ob vseh vodah, od majhnih potokov in mlak, do velikih rek, obalnega morja in odprtih svetovnih morij. Nekateri sesalci dobro plezajo po drevju ali skalah, se izredno hitro gibljejo po odprtih terenih ali se spretno plazijo po gosti podrasti. Nekateri sesalci so se privadili živeti skupaj s človekom, še enim sesalcem, ki pa je med vsem svojim sorodstvom najuspešnejši in najprilagodljivejši.
[uredi] Vodni sesalci
Tri skupine sesalcev so se prilagodile življenju v vodi - kiti, plavutonožci in morske krave. Zanje je značilno hidrodinamično telo, pod vodo pa lahko vzdržijo dolgo časa. Kjub temu morajo priti na površino po zrak.
[uredi] Gibanje
Sesalci živijo v različnih okolji in so razvili tudi raznovrstne oblike gibanja. Najpogostejša je štirinožna hoja, medtem ko je dvonožno premikanje redkejše. Glede na to kako se gibljejo jih lahko razvrstimo v tri skupine:
- leteči sesalec
- kopenski sesalec,
- vodni sesalec.
[uredi] Delitev
Sesalci so vretenčarji in sodijo v deblo strunarjev. Zoologi se še niso dogovorili koliko redov naj šteje to deblo. Po tradiciji so vsi vrečarji v enem redu, čeprav so po mnenju nekaterih strokovnjakov tako različni, da bi morali biti v sedmih ločenih redovih. Podobna strokovna nesoglasja vladajo pri razvrščanju tjulnjev in morskih levov - nekateri imajo te živali za ločeno skupino, za druge pa so to le morske zveri in jih uvrščajo v isto skupino kot leve, medvede in druge kopenske zveri.
Razred sesalcev delimo najprej na tri skupine. V prvi so stokovci (Monotremata), v drugi vrečarji (Marsupialia) in v tretji višji sesalci (Eutheria).
[uredi] Stokovci (Monotremata)
Stokovci živijo samo v Avstraliji, Tasmaniji in na Novi Gvineji, ter na nekaterih sosednjih otokih. Znanstveno ime stokovci dolgujejo dejstvu, da imajo še stok ali kloako. To je končni del črevesja, kamor se izlivajo še izločala in spolne žleze. Delimo jih na dve družini: kljunaši in kljunati ježki. Sta edina sesalca, ki ležeta jajca.
[uredi] Vrečarji (Marsupialia)
V nasprotju z večino sesalcev, pri katerih se zarodek razvija in hrani v materinem telesu skozi placento, se mladički vrečarjev skotijo v zadnjem stadiju razvoja in najdejo zavetje v materini kožni vreči, kjer se pritrdijo na eno izmed njenih mlečnih bradavic in se tam hranijo preostali čas razvoja.
[uredi] Višji sesalci (Eutheria)
Vsi naši sesalci sodijo med višje sesalce. Te delimo naprej na 17 redov. Tukaj jih je 8 od njih.
- Žužkojedi so najprimitivnejši višji sesalci. Kot pove že njihovo ime, se hranijo večinoma z žuželkami, čeprav so nekatere vrste mesojede. So majhne do srednje živali. Oči imajo pogosto zakrnele, voh, tip in sluh pa so dobro razviti. V možganih je najbolj razvit vonjalni reženj.
- Netopirji so edini sesalci, katerim je resnično uspelo osvojiti zračni prostor. Med podaljašane prstnice in dlančnice imajo vpeto letalno mreno, po kateri jih med našimi sesalci zlahka prepoznamo.
- Zajci so v mnogočem podobni glodalcem, s katerimi so jih v preteklosti tudi združevali v skupen red. Danes je jasno da so se zajci razvijali vzporedno z glodalci. Danes živeče zajce delimo na dve družini, ki se med seboj ostro razlikujeta. Žvižgači so manjši, s kratkimi uhlji, njihove zadnje noge pa niso prilagojene skakanju. Zajci so navadno srednje velike živali, z dolgimi uhlji in skakanju prilagojenimi zadnjimi nogami.
- Glodalci so največji, najprilagodljivejši in najuspešnejši red sesalcev. Pri glodalcih srečamo več življenskih oblik kot pri kateremkoli drugem sesalskem redu. Večina vrst živi na tleh. Nekatere so specializirane za gibanje v dolgih skokih, druge pa so se prilagodile ritju pod zemljo in to tako močno, da so jim oči povsem zakrnele.
- Kiti nam kažejo, podobno kot netopirji v drugi skrajnosti, kako neverjetno prilagodljivi so sesalci. Nobena vretenčarska skupina, razen rib, ni namreč do takšne popolnosti osvojila vodnega elementa kot kiti.
- Zveri so obsežna skupina sesalcev, ki se je prilagodila plenilskemu načinu življenja. Poznamo veliko vrst, od najmanjše kot npr. lisica pa do največje kot je medved.
- Plavutonožci imajo v plavuti preobražene okončine. Edina vrsta te skupine, ki se je pojavljala ob naši obali, je pri nas že davno iztrebljena. Plavutonožce delimo na tri družine, od katerih sta v Evropi zastopani dve: tjulenji in mroži.
- Parkljarji je najpomembnejša skupina kopitarjev. Kot že samo ime pove, imajo na stopalu roževinast parkelj.
[uredi] Zunanje povezave
- Baza podatkov za Severnoameriške fosile sesalcev
- Paleocene Mammals, Vzpon sesalcev v paleocenu
- Evolution of Mammals, Evolucija sesalcev
- The Evolution of Mesozoic Mammals, a Rough Sketch, Evolucija sesalcev iz mezozoika
- Carnegie Museum of Natural History, Odkritja fosilov zgodnjih sesalcev
- Mammal Taxonomy, Baza podatkov sesalcev iz celega sveta (ažurirana mesečno)
- Mammal Species, Zbirka informacij o različnih vrstah sesalcev
- Mammal Species of the World, spletni iskalnik Sesalci po svetu
- Mammals (Mammalia) facts and photography - Spletna enciklopedija divjih živali
- Marine Mammals of the World - Pregled vseh morskih sesalcev z multimedijo
| Danes živeči redovi sesalcev po podrazredu |
|---|
| Australosphenida: Monotremata
Marsupialia: Didelphimorphia · Paucituberculata · Microbiotheria · Notoryctemorphia · Dasyuromorphia · Peramelemorphia · Diprotodontia Placentalia: Afrosoricida · Macroscelidea · Tubulidentata · Hyracoidea · Proboscidea · Sirenia · Cingulata · Pilosa · Scandentia · Dermoptera · Primates · Rodentia · Lagomorpha · Insectivora · Chiroptera · Pholidota · Carnivora · Perissodactyla · Artiodactyla · Cetacea |
