Napoleon Bonaparte
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
- Ta članek govori o slavnem francoskem vojskovodji. Za druge pomene besede glej Napoleon (razločitev).
Napoléon Bonaparte, francoski cesar in general, * 15. avgust 1769, Ajaccio, Korzika, Francija, † 5. maj 1821, Sveta Helena.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu na Korziki (v sporu s francosko oblastjo); nemirni čas je Napoleon dočakal v Parizu in kot simpatizer jakobincev bojeval proti zunanjim in notranjim nasprotnikom francoske revolucije. Napoléon je bil učinkovit vodja Francije od leta 1799. 18. maja 1804 je postal prvi cesar Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I »Veliki«), kar je trajalo do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini zahodne in srednje Evrope. Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte za monarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola. Napoléon je veljal za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«.
[uredi] Mali veliki mož
Ker je zavzel pristanišče Toulon je že s 24 leti postal brigadni general. V vojaški karieri je napredoval tudi leta 1795, ko je zadušil upor pariškega ljudstva in tako zaščitil vlado (obdobje po revoluciji od 1795 do 1799 leta, ko so oblast prevzeli žirondisti; izvršilna oblast petih voljenih mož - direktorij), ki je bila na oblasti; s tem uspehom je napredoval v poveljnika francoske armade. Z bliskovito vojno je osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda. Leta 1797 se je francoska vojska prvič napotila v smeri Dunaja; Napoleonovi vojaki so zasedli Ljubljano in Celovec, avstrijski cesar pa je bil prisiljen podpisati campoformijski mir. Po neuspehu v Egiptu (Angleži so jih premagali v pomorski bitki pri Abukirju in mu preprečili zasedbo Egipta) se je Napoleon vrnil v Francijo, izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana.
[uredi] Napoleon - cesar Francozov
Leta 1799 je postal prvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Državna uprava je postala v celoti centralizirana. Vse odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik (code civil oz. code Napoleon), vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.
[uredi] Napoleonova osvajanja
Napoleonova težnja po prevladi nad sosednjimi državami se je pokazala že pred letom 1800, v pomoč mu je bila popolnoma vdana vojska. Začel je v Italiji, z zmago nad Avstrijo, Prusijo in Rusijo je Napoleon razbil protifrancoske povezave evropskih držav; 1806 je razpustil Nemško cesarstvo, nemške državice (razen Avstrije in Prusije) pa povezal v rusko zvezo. Avstrijo je oslabil in z ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809) odrezal od morja. Odkrita nasprotnica Francije ostaja le Velika Britanija, ki je imela močno ladjevje, leta 1805 (vojna tretje koalicije) je admiral Nelson (ena najznamenitejših pomorskih bitk) pri Trafalgarju uničil francosko mornarico. Posledično se je Napoleon odločil za celinsko zaporo - prepoved trgovanja evropskih držav z Anglijo. S časoma se je v Evropi kazal vse večji upor proti Napoleonovi vladavini. Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo, ker je vse pogosteje kršila celinsko zaporo z Anglijo; pri Brodinu blizu Moskve je prišlo do bitke, v kateri je sicer Napoleon zmagal, toda Rusi so se iz Moskve že prej umaknili. Napoleon je torej zasedel prazno mesto; v Moskvi je tedaj izbruhnil požar (podtaknjen z ruske strani), tako da Francozi v mestu niso mogli preživeti zime in so se morali umakniti.
[uredi] Napoleonov konec
Poraz v Rusiji je vzpodbudil druge evropske narode k uporu. Leta 1813 je pri Leipzigu prišlo do bitke narodov, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Napoleona so izžgnali na sredozemski otok Elbo. Leta 1815 je s pomočjo francoskega ljudstva Napoleon pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz. Pri kraju Waterloo (današnja Belgija) se je spopadel se je z zavezniško vojsko pruskih in angleških vojakov, vendar je ponovno doživel poraz (Wellington). Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeni otok Svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821 in narekoval svoje burne spomine.
[uredi] Glej tudi
- Bonapartizem
- seznam francoskih generalov
- seznam francoskih revolucionarjev
- seznam francoskih politikov
[uredi] Zunanje povezave
