Ateizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ateízem (grško α-: a- - ne + υεος: teos - bog) označuje brezboštvo, zanikanje obstoja boga, filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja (oziroma njegovega obstoja ni mogoče dokazati). Je torej svetovni nazor oziroma drža človeka, ki ne veruje v tovrstno »višje« bitje. Z ateizmom so se ukvarjali mnogi filozofi. V nekaterih primerih, na primer v budizmu, lahko govorimo celo o ateizmu znotraj religije.

[uredi] Odnos v antični Grčiji

V evropskem miselnem prostoru se pojavi razmeroma zgodaj, predvsem po zaslugi grškega svobodnega odnosa do veroizpovedi. Tako je že Heraklit Mračni lahko dejal, da tega sveta ni ustvaril nihče od bogov in nihče od ljudi, temveč je bil, je in bo večni ogenj, ki po določenih zakonih plamti in ugaša. Ksenofan se je norčeval iz antropomorfizma, prepričanja, da so bogovi podobni ljudem: »Če bi imeli levi in konji roke, s katerimi bi lahko oblikovali podobe, bi dali bogovom svoje obličje.« Demokrit je menil, da so naravni pojavi, ki jih človek ne more pojasniti in potemtakem spodbujajo strah, vzrok za predstave o božanstvih. Sokratov učenec Kritija je menil, da si je bogove izmislil zakonodajalec, da bi na tak način in z njihovo avtoriteto preprečil prekrite zločine.

[uredi] Po srednjem veku

V srednjem veku je bila močna cerkvena oblast, tako da je ateizem znova prisoten šele v dobi humanizma, torej v času Giordana Bruna in Lucialia Vaninija. Vendarle je bil ateizem tudi v tistem času večkrat prekrit in vsebovan v panteističnih tezah. Panteizem je Arthur Schopenhauer poimenoval kot »vljudni ateizem« in pomeni, da sta Bog in svet eno.

V času razsvetljenstva v 18. stoletju so francoski misleci, kot so Paul Henri Thiry Holbach, Claude Adrien Helvétius in Denis Diderot, odkrito in jasno oblikovali ateistično stališče. S kritiko so nato nadaljevali njihovi nasledniki v 19. stoletju, ko je bila zaradi razvoja naravoslovne znanosti in kritiko Biblije načeta cerkvena avtoriteta in njene dogme.

Feuerbach je zatrdil, da je človek ustvaril boga in ne obratno. Nietzche je dejal, da je ateizem stvar poštenja. Marksisti so predstavo sveta zastavili popolnoma ateistično, saj so menili, da so predstave o bogovih nastale v primitivnih družbah kot odziv na naravne pojave, prav tako pa tudi kot posledica razredne delitve družbe, saj je bil bog oziroma bogovi sredstvo za ideološko zatiranje širokih množic in sredstvo v boju meščanskega razreda za ohranjanje oblasti.