Džingiskan
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Džingiskan (rojstno ime Borjigin Temüjin), mongolski kan, * 1155/1162/1167/1176, Henti, Mongolija, † 18. avgust 1227.
Čeprav je Džingiskan na zahodu poznan predvsem po negativni strani, je to en izmed najprefinjenejših in prilagodljivih vodij. V svojem življenjuje zavzel več ozemlja, kot katerikoli drugi osvajalec in njegovi nasledniki so osnovali največjo trajno cesarstvo v zgodovini. Še dandanes je spoštovan v osrednji Aziji, saj brez njega ne bi obstajala Mongolija. Džingiskan je bil prebrisan vojskovodja, ki je rad uporabljal vse možne zvijače ob podpori njegove tedaj najbolje izurjene vojske na svetu.
Datum njegovega rojstva je netočen, saj perzijski viri navajajo letnico 1155, drugi pa letnice 1162, 1167 in 1176. Starša sta mu izbrala ime Temučin, s katerim je oče Yesughei želel počastiti eno od svojih zmag nad Tatari. Po mongolskem običaju so potomce poimenovali po najbolj pomembnem dogodku preteklega leta. To pa je bil poraz tatarskega kneza Temučina (v prevodu Jekleni nož).
Vsebina |
[uredi] Vzpon in osvajanje
Do vzpona leta 1206, je mladi Temučin izkusil številne bitke in zmage. Da bi si utrdil oblast nad družino, je moral ubiti polbrata. Ključ do uspeha je bilo zavezništvo z očetovim »krvnim« bratom Togril Ong-Kanom, ki pa je bil član drugega plemena. S Togrilovo pomočjo Temučin postane osrednji vladar mongolske stepe leta 1206 in dobi naziv Džingiskan, kar bi v prevodu pomenilo »vladar sveta«. Brez dvoma so bila ta leta najtežja v karieri tega spoštovanega in neustrašnega moža.
Čeprav je Džingiskan že vladal Mongoliji in je združil številna nomadska plemena v enotno mongolsko ljudstvo, ni bil zadovoljen s tem, da bi ostal pri tem. Je morda bil to pohlep po ozemlju, bogastvu, le krvno maščevanje bivšim napadalcem ali pa potreba po samodokazovanju? Vzrokov je verjetno veliko, saj v nobeni vojni ni samo enega razloga.
Leta 1207, so Mongoli začeli operacije proti kraljestvu Hsia, ki je vseboval večji del severno-zahodne Kitajske in Tibet. Operacija je trajala do 1210, ko je vladar predal svoje pravice Džingiskanu. To je prostovoljno storilo tudi ljudstvo Uigurov, s katerega so nato prihajali priljubljeni upravitelji cesarskih provinc.
Mir ni trajal dolgo. Leta 1211, po velikem »quriltaju« ali »zboru vseh, ki živijo pod šotorom«, je Džingiskan vodil svoje ljudstvo na pohod proti kitajski dinastiji, ki je vladala v severnem delu te države. Ta vojna je trajala do leta 1234, kar je še precej let po velikaševi smrti. Verjetno bi tukaj hitro zmagal, vendar je bil nasilno odtrgan od te vojne, ko so 1219 leta pobili karavano pod njegovim zaščitništvom, v mestu Otrar, del Kvarizemskega cesarstva, ki je takrat vsebovalo ozemlja današnjega Uzbekistana, Turkmenistana, Irana, Afganistana in Tadžikistana.
Ker so bile Džingiskanove enote nameščene na kitajskem ozemlju, je iskal miroljubno rešitev, a Kvarizemski vladar Muhamad Kvarizemšah o tem ni želel slišati. Odpravil se je torej na svojo najdalšo pot, dolgo čez 3000km, preko strehe sveta, gorske verige Himalaje. Poveljstvo v Kitajski je prepustil nečaku Mukvaliju, sam pa je odšel spokorit Khwarazmskega šaha. Sočasno sta njegov sin Joki in general Jebe osvojila severni del Kvarizemskega cesarstva – Karo Kitaj.
[uredi] Jebe puščica
Legenda govori o tem, kako je sovražnik, ki je bil prestreljen s puščico, srečal velikega vodjo. Že ko ga je Džingiskan hotel ubiti, se ta ranjenec oglasi in reče: »Če me boš ubil zdaj, bo krvava samo ta ped zemlje pod mano, a če mi dovoliš, da jezdim s tabo, ti osvojim ozemlje do tja kjer nosi moja puščica.« In res, Džingiskan ga postavi za generala in te odločitve ni obžaloval.
[uredi] Od 1219 do 1222
Mongoli zmagajo v centralni Aziji in porazijo Kvarizemski imperij. Strli so ga z vseh strani in to Džingiskan s sinovi Jokijem, Ogdejem, Čagatajem in Tolijem. Operacija ostaja pomembna točka v učbeniku strategije, Džingiskan pa še ni potešil vseh maščevalnih potreb, saj je v maršu na Kabul dosegel edini in največji poraz. V pogodbi s kraljestvom Hsia iz leta 1210, ni bilo predvidenih vojakov in ker jih je Džingiskanu že primanjkovalo, saj jih je veliko umrlo v neprestanih bitkah. Po zmagi nad Kvarizemskim kraljestvom, ponovno obrne svoje čete proti Hsiom.
[uredi] Vojska
Po legendi je, tedaj še Temučin, kot mladenič pobegnil na Kitajsko, kjer si hotel ogledati, kako lahko "mehkužni" Kitajci tako dobro obvladujejo svet. Prevzela ga je kitajska vojska, ki je korakala kot en mož. Ugotovil je, da je sistem upravljanja tolikšnega števila vojakov dokaj preprost (barvne zastavice, ki označujejo smer neba in s tem premik). Sistem je kasneje prenesel v mongolsko vojsko. 10 konjenikov je tvorilo ploton, 10 teh regiment, 10 teh pa »Tuman«. V vojski ni bilo pešakov, le konjeniki v usnjenih oklepih, železnih čeladah, s po tremi loki in prav toliko tuli, v katerih so tičale 75cm dolge puščice, poleg je sodila še manjša pila za ostrnje osti in enorezno bodalo.
[uredi] 1226
Piše se leto 1226 in kraljestvo Hsia je napadeno. V tej operaciji Džingiskan pade s konja, kar prinese njegovo prezgodnjo smrt. Kljub smrti leto pozneje, so njegovi sinovi nadaljevali zavojevanje. Ko je bila osvojena zadnja zmaga so priredili pogreb očeta. Vojaki so na poti sprevoda pobili vse očividce, da bi lokacija njegove grobnice ostala skrivnost. Prizanesli niso nikomur, ne ženskam, otrokom in ne vojakom.
[uredi] Nasledstvo
Džingiskan je umrl leta 1227 in nasledil ga je njegov sin , veliki kan Ogdej. Pod Ogdejevim poveljevanjem so Mongoli vdrli skozi Madžarsko in Poljsko v osrednjo Evropo. Mlajši Džingiskanov vnuk , Kublajkan, je leta 1234 zavzel južno Kitajsko in od leta 1279 do 1368 so Mongoli zasedali kitajski prestol kot dinastija Juan. Smrt velikega kana Ogdeja je končala mongolsko osvajanje Evrope, država je bila velika že 25 milijonov km². Vrniti so se morali v Mongolijo in izvoliti novega kana. Umaknili so se in utrdili svojo moč ob ruski meji. V Rusiji je ostala oblast Zlate horde.
[uredi] Krute izjave
Nekoč je menda dejal: »Človekovo največje veselje je premagati sovražnike, jih pripeljati predse, jim odvzeti njihovo lastnino, jahati njihove konje in si prisvojiti njihove žene in hčere, da vidijo tiste, ki jih ljubijo, v solzah.«
