Werner Karl Heisenberg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Werner Karl Heisenberg, nemški fizik in nobelovec, * 5. december 1901, Würzburg, Nemčija, † 1. februar 1976, München, Nemčija.

Werner Karl Heisenberg

Leta 1932 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko »za razvoj kvantne mehanike, katere uporaba je med drugim vodilo do odkritja alotropnih oblik vodika«.

[uredi] Življenjepis

Ta članek (oz. del članka) je slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti.
Po končanem delu sporočilo odstranite.

Rojen je bil leta 1901 v Würzburgu. V Münchnu je obiskoval Maximilianovo gimnazijo. Po maturi se je odločil za študij fizike, kjer je srečal Wolfganga Paulija. Tam je spoznaval kvantno fiziko, ter kasneje hodil na Bohrova predavanja, ki so ga za vselej zaznamovala. Ta ga je za nekaj časa povabil na svoj inštitut. Leta 1932 je dobil Nobelovo nagrado "za ustvaritev kvantne mehanike, ki je med drugim pripeljala do odkritja alotropskih oblik vodika".

V letih 1925 in 1926 sta Werner Heisenberg in Erwin Schrödinger razčistila položaj glede delcev z maso. Nastala je nova kvantna mehanika, za katero dandanes ni treba več poudarjati, da je nova. Že kot študent naj bi raziskal teorijo Zeemanovega pojava, kjer plin seva svetlobo s črnkastim spektrom. Opravil jo je uspešno. V članku kvantna mehanika sta Born in Jordan obdelala preproste kvantne sisteme, pri katerih je pomembna samo ena razsežnost. Jordan je Heisenberga obveščal o delu in ta je prejel novo obliko svoje teorije. Čisto splošno je izpeljal enačbo, ki je pokazala, kako je izid odvisen od vrstnega reda pri množenju koordinate in hitrosti za večje število delcev. S Paulijem so obdelalo še Zeemanov pojav, helijev atom ter gibanje molekul z dvema atomoma. Začel se je ukvarjati z hitrostmi delcev, ki so po koordinatah nedoločljiva. Nastalo je Heisenbergovo načelo ali kar Heisenbergova neenačba, ki jo ju tudi strogo izpeljal. Leta 1929 se je ukvarjal z vodikovo molekulo, ki jo sestavljata dva atoma vodika, od katerih vsak vsebuje po en elektron in po en proton kot jedro. Ugotovil je, da obstajata dve vrsti vodika: paravodik in ortovodik. Kasneje se je ukvarjal še z sistemi z večimi delci, hidrodinamiko, fiziko delcev, ter objavil še številne članke, zaradi česar ga štejemo med največje fizike.