Carmina Burana
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Carmina Burana je zbirka srednjeveške posvetne lirike, nastale po letu 1220 in pred letom 1250. Gre za tristo petindvajset besedil, ki so jih našli kot rokopisni kodeks leta 1803 v benediktinski opatiji Benediktbeuern na Bavarskem. Napisani so v latinskem, srednjevisokonemškem in starofrancoskem jeziku s pisavo minuskulo. Nekatere pesmi so opremljene z nevmami (znamenja srednjeveške notne pisave), vse pa so bile namenjene petju, nekatere celo plesu. Del besedil je izgubljen. Ohranjena so po temah: moralično-satirična, ljubezenska (teh je največ) in pivska oziroma kockarska (Vsemogočna Fortuna). V zadnem delu kodeksa so nabožne igre. Prvič so kodeks objavili leta 1847.
Avtorji iz izbirke Carmina burana so anomimni. Izjema je le Arhipoeta, o katerem je znanih le nekaj življenskih podatkov in to, da je napisal pesem Arhipoetova tožba. Pesniki so bili vagati (popotniki), šolani kleriki, ki so opustili univerzitetni študij in nastopali kot potujoči pevci. To poezijo zato imenujemo tudi vaganska lirika.
Odlomke iz Carmine Burane je uglasbil Carl Orff v istoimenskem delu za simfonični orkester, zbor in vokalne soliste. Skladbo je podnaslovil v latinščini kot »Cantiones profanae cantoribus et choris cantandae comitantibus instrumentis atque imaginibus magicis« (Posvetne pesmi za pevce in zbore, ki naj jih pojejo skupaj z instrumenti in čudežnimi slikami). Ta oznaka je sicer le redko uporabljena pri omembi skladbe. Praizvedba Orffove Carmine Burane je bila 8. junija 1937 v Frankfurtski operni hiši, verjetno pa je najpopularnejša skladba, ki je nastala v nacistični Nemčiji. Sprva so jo kritiki označili kot »degenerirano« glasbo, režim Tretjega rajha jo je sprejel z navdušenjem in jo izrabljal kot zaščitni znak arijske rase. Najbolj znan je prvi stavek, ki nosi naslov O Fortuna.
