Anton Korošec
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Anton Korošec, slovenski politik in teolog, * 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici, Slovenija (tedaj Avstro-Ogrska), † 14. december 1940 Beograd, Srbija in Črna gora (tedaj Kraljevina Jugoslavija).
Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru, ter študij nadaljeval na bogoslovju in bil leta 1895 posvečen v jezuitskega duhovnika. Študij je dokončal z doktoratom Graške univerze iz teologije leta 1905. Spoznal je Janeza Evangelista Kreka in sprejel njegove politične poglede.
Leta 1906 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru, kjer je 30. maja 1917 kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh Južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske monarhije. Ob razpadu Avstro-Ogrske je Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je predsedoval, 29. oktobra 1918 razglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, po tem, ko je z Nikolo Pašićem sklenil Ženevsko deklaracijo, s katero je Kraljevina Srbija in Črna gora priznala enakopravnost takšne države pri združevanju z njo na konfederalni osnovi. Ob sami združitvi so se Srbi in Hrvati dogovorili za centralistično ureditev in novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila urejena kot unitarna monarhija.
Bil je podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS leta 1918, nato je kot vodja SLS sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah; leta 1924 je, po porazu leta 1920, na Slovenskem SLS spet zmagala in Korošec je postal podpredsednik vlade, v letih 1924 in 1927 tudi minister za notranje zadeve. Nasprotoval je sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Kraljevine, dokler ni SLS skupaj s srbskimi radikali oblikovala centralistično vlado in je ideja prišla na stranski tir. Po atentatu na Stjepana Radića leta 1928 mu je kralj zaupal vodenje vlade v šestojanuarski diktaturi, bil pa je tudi minister v Živkovićevi vladi leta 1929. Mednacionalno krizo je skušal rešiti demokratično, leta 1930 pa je vlado po političnem pritisku iz Slovenije zapustil.
V opoziciji je leta 1932 sestavil Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov, zaradi česar bi bila takšna država privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence. Zaradi takšnih pogledov so ga leta 1933 izgnali na Hvar, SLS pa je nato bojkotirala parlamentarne volitve leta 1935. Junija 1935 je postal minister za notranje zadeve v Stojadinovićevi vladi. Sodeloval je pri pripravah sporazuma Cvetković-Maček in bil minister za šolstvo v njuni vladi. Proti koncu življenja je v govorih je odkrito nastopal proti prostozidarstvu, komunizmu in židovstvu, organiziral je tudi protikomunistično organizacijo Straža v viharju.
