Valparaíso
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Valparaíso, med domačini znan tudi po skrajšani obliki Valpo, je pristaniško mesto v osrednjem Čilu. Leži ob obali Tihega oceana pribl. 110 km severozahodno od Santiaga. Z okoli 276.000 prebivalci je šesto največje mesto v državi, vendar je Gran Valparaíso, somestje Valparaísa in Viñe del Mar, s katero se stika na severu, s skupaj več kot 870.000 prebivalci drugo največje urbano območje za Santiagom. V Valparaísu je od leta 1990 (odlok je bil podpisan že leta 1987) sedež Narodnega kongresa (državni parlament), ministrstva za kulturo (od leta 2003), vojne mornarice in carine.
Mesto se sestoji iz ravnega obalnega dela (El Plan) in predelov na okoliških vzpetinah (Los Cerros), ki so z El Planom povezana s 15 zgodovinskimi vzpenjačami.
Na območju valparaiškega zaliva so prvotno prebivali pripadniki staroselskega ljudstva Čongov in se preživljali z ribolovom in kmetijstvom. Leta 1536 ga je »odkrila« ladja Santiaguillo, ki je oskrbovala odpravo Diega de Almagra. Njen kapitan Juan de Saavedra je staroselsko naselbino Alimapu poimenoval po svojem rodnem kraju Valparaíso de Arriba v bližini Cuence. To ime je obdržal tudi Pedro de Valdivia, ki je leta 1544 ustanovil santiaško pristanišče.
Ves čas španske kolonizacije je Valparaíso ostal majhno naseljez le nekaj hišami in cerkvijo (zgrajeno leta 1559). V 16. stoletju so ga večkrat razdejali angleški in nizozemski pirati, zato so leta 1594 in v 17. stoletju postavili več utrdb. V 18. stoletju se je postopoma povečeval pristaniški promet, zlasti na račun kmetijskih pridelkov, ki so jih pošiljali v Peru. Po osamosvojitvi Čila je postal glavno pristanišče nastajajoče čilenske vojne mornarice, obenem se je odprl za mednarodno trgovino, ki je spočetka obsegala le promet s Španijo in njeninimi nekdanjimi kolonijami. Postopoma je postal neizogibno postajališče za ladje, ki so plule čez Magellanov preliv ali okoli rta Horn. Še posebno pomemben je postal v času kalifornijske zlate mrzlice (med 1848 in 1858). V mesto so se priseljevali priseljenci pretežno iz Anglije, Nemčije, Francije, Švice in Italije, ki so v Čilu uvedli nogomet, ustanovili več katoliških in posvetnih zasebnih šol in uvedli sistem prosotvoljnega gasilstva. V tej zlati dobi je mesto dobilo današnjo podobo koz mešanica različnih evropskih arhitekturnih slogov in med pomorščaki je postalo znano pod vzdevkoma »mali San Francisco« in »pacifiški dragulj«. Ustanovljena je bila prva javna knjižnica v Čilu, prva borza v Latinski Ameriki, izhajati je pričel El Mercurio de Valparaíso, najstarejši še izhajajojoči časopis v španščini na svetu.
Leta 1865, ko je bila Španija v vojni z več južnoameriškimi državami zaradi nadzora z guanom bogatih otokov, so blokirali tudi pristanišče v Valaparaísu in ga 31. marca 1866 na ukaz kraljice Izabele II. bombardirali.
Z odprtjem Panamskega prekopa se je zlato obdobje mesta končalo in v pristanišču so se ustavljale pretežno le še ladje, ki niso ustrezale omejitvam Panamskega prekopa. V zadnjih dsetletjih, ko se je čilsko gospodarstvo odprlo svetovni trgovini, se njegov prometznova pričenja povečevati, predvsem na račun izvoza sadja. V zadnjem času se je pričel razvijati tudi turizem.
Leta 2003 je UNESCO slikovito središče mesta vpisal na seznam svetovne kulturne dediščine.
[uredi] Glej tudi
- seznam mest v Čilu
- seznam pristanišč v Čilu
[uredi] Zunanje povezave
