Elektronka
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Elektronka je elektronski element. V stekleni bučki, ki je prazna (vakuum) ali polnjena z žlahtnim plinom, so elektrode. Najmanjše število elektrod je dve: katoda in anoda. Pogosto je v rabi še tretja - krmilna mrežica. Elektronka je bila prvi aktivni elektronski element. Z njo lahko krmilimo in ojačujemo signale.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Odkril jo je angleški fizik John Ambrose Fleming, leta 1904. Čez dve leti ameriški izumitelj Lee de Forest dodal krmilno mrežico. Flemingova elektronka dobi ime dioda, Forestova pa trioda.
[uredi] Delovanje
Elektronka deluje tako, da katodo segrejemo do žarišča. Zato katoda izseva nekaj elektronov iz kovine v okolico. Ti potem pod vplivom električnega polja potujejo proti anodi. Krmilna mrežica in morebitne ostale elektrode vplivajo na število elektronov, ki prispejo do anode. Obstaja cela množica različnih vrst elektronk. Zaradi žarenja lahko elektronki v žargonu rečemo tudi žarnica.
[uredi] Uporaba
Danes je večino elektronk izpodrinila polprevodniška dioda in tranzistor. Izjema so visokofrekvečne in močnostne naprave (radarji in oddajniki). Tudi nekateri audiofili prisegajo na Hi-Fi ojačevalnike z elektronkami, zaradi manjšega nelinearnega popačenja. Tudi katodna cev oz. televizijski zaslon (predhodnik LCD) je elektronka.
[uredi] Primerjava elektronk s tranzistorji
Slabost elektronk je velika poraba energije za ogrevanje katode, velikost, kratka življenska doba. Prednost elektronk je neobčutljivost na sevanje visokoenergetskih delcev iz okolice (A bomba, sevanje iz vesolja,...)
