TIGR

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

TIGR je tudi kratica za ameriški Inštitut za genomske raziskave (The Institute for Genomic Research).

Spominska plošča vojaškemu vodji organizacije TIGR Danilu Zelenu v Ljubljani

TIGR (kratica za imena Trst, Istra, Gorica in Reka) je bila prva protifašistična narodna organizacija v Evropi. Veliko članov te organizacije je bilo povezanih z jugoslovansko in britansko obveščevalno službo, bili pa so tudi vojaško usposobljeni. TIGR pri svojem boju ni izbiral sredstev. Nasilno je napadal fašistične ustanove, patrulje in izvajal sabotaže. Dobival je tudi pomoč iz Jugoslavije.

[uredi] Nastanek

Začetki protifašističnega upora Slovencev in Hrvatov segajo že v čas med letoma 1918 in 1920, ko se je začela raznarodovalna politika proti slovanskim narodnim manjšinam v Julijski krajini, kjer so Slovenci in Hrvatje izražali svoje nesoglasje z rezultati rapalske pogodbe (1920). Z namenom, da se okupirana slovanska naroda povežeta v boju proti fašizmu na Primorskem in v Istri, se je skupina primorskih Slovencev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal, sestala na Nanosu sredi septembra 1927 in tako postavila temelje organizacije TIGR (navdih za ime so dobili pri glasilu istrskih dijakov, ki je izhajalo v Karlovcu pod naslovom TIMOR, kar je pomenilo Tužnu Istru moraju osloboditi rodjaci). Sestanek je bil neformalen, zaradi konspiracije niso pisali zapisnika.

Kmalu nato so se v Trstu sestali Fran Marušič, Vekoslav Španger, Zvonimir Miloš in Drago Žerjal. Na sestanku so bila sprejeta pravila tajne organizacije, ki je kasneje dobila ime Borba in se je povezovala in delovala z organizacijo TIGR.

Obe organizaciji sta delovali po načelu trojk; med seboj so se poznali le člani trojke in le vodilni v skupini je imel stike z naslednjo trojko oziroma z vodstvom. Trojke so se nato povezovale v celice, sektorje in srenje. Člani akcijskih trojk so se identificirali z osebnim dokumentom, na katerem je bila na skrivnem, točno dogovorjenem mestu, zapisana številka 4, ki je pomenila štiri črke TIGR.

Borba je takoj pričela z akcijami: požigali so poitalijančene šole, vrtce, uničevali skladišča orožja italijanske vojske. Zgledovali so se po fašističnih skvadristih, ki so iste napade izvajali nad slovenskimi šolami, društvi ipd.

Goriška veja organizacije TIGR pa se je v začetku posvečala predvsem ohranjanju slovenske besede med ljudstvom. Tako so kljub uradni ukinitvi prosvetnih društev na Goriškem tigrovci pod vodstvom Zorka Jelinčiča organizirali mladinske shode na katerih so ohranjali slovensko besedo in se seznanjali z delom organizacije. Tigrovci so poskrbeli, da so se otroci doma lahko učili pisati in brati v slovenščini; v ta namen je bila sestavljena čitanka z naslovom Pod domačim krovom, ki jo je napisal Ciril Drekonja. Skrbeli so tudi za tiskanje in razmnoževanje ilegalne literature, ki so jo večinoma tiskali v Ljubljani, financirali pa so jo primorski emigranti v Kraljevini Jugoslaviji.

Z ilegalno literaturo so poskrbeli za množični bojkot plebiscita za formalno priključitev Julijske krajine Italiji, marca 1929. Zalomilo se je le v Istri, kjer se je material uničil oziroma izgubil. Prišlo je do incidenta - istrski tigrovci so streljali na skvadriste, ki so kmete na silo gonili na volitve. Vladimir Gortan iz Berama pri Pazinu je bil kot »vodja slovanskih teroristov« aretiran in nato obsojen na smrt. Ustreljen je bil 17. oktobra 1929 pri Pulju.

[uredi] Razkritje in 1. tržaški proces

Organizacijo TIGR so italijanske oblasti odkrile šele po atentatu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste. Obtoženim so sodili na posebnem sodišču za varnost države v Trstu (1. tržaški proces), na procesu, ki je trajal od 1. do 5. septembra 1930, so bili Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojzij Valenčič obsojeni na smrt in ustreljeni na Bazovici 5. septembra 1930, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni.

Prvi tržaški proces je člane spodbudil, da so svoje delo opravljali bolj previdno, bolj organizirano in povezano. Člani organizacije so se začeli povezovati z italijanskimi antifašisti tj. s Komunistično partijo Italije. Med KPI in TIGR je bil julija 1936 podpisan pakt v Parizu, ki zagotavlja, da bi komunisti, v primeru, da bi prišli na oblast, slovenski in hrvaški narodni manjšini zagotovili vse narodnostne pravice, torej uporabo jezika, ustanavljanje lastnih društev in organizacij ter osnovanje lastnega gospodarstva.

TIGR je med leti 1938 in 1939 začel tihotapiti orožje iz jugoslovanskih vojaških skladišč preko ilirskobistriškega in pivškega območja, da bi v primeru italijanskega napada na Jugoslavijo morda uspeli za nekaj časa ustaviti prodor italijanske vojske. V teh letih je bila organizacija povezana tudi z britansko obveščevalno službo, British Intelligence, in jim posredovala podatke, ki jih je zbirala o italijanski oborožitvi, vojaški moči in pripravljenosti.

Ko je leta 1938 Benito Mussolini, italijanski fašistični voditelj, obiskal Kobarid, so nekateri člani načrtovali atentat nanj, vendar ga niso izpeljali, saj bi bile civilne žrtve med Slovenci. Leta 1941 so po obtožbi devetih članov organizacije za terorizem in vojno vohunstvo peterico izmed njih (Pinko Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal) usmrtili na Opčinah. Takrat so organizacijo tudi dokončno zatrli.

[uredi] 2. svetovna vojna

Leta 1941 so se tigrovci vključili v OF, se zapletli tudi v prvi oborožen spopad, 13. maja 1941 na Mali Gori nad Ribnico (Anton Majnik, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja) in osnovali prvo antifašistično četo. Mnogi tigrovci so se po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije pridružili partizanskim vrstam, saj so se tako tigrovci kot partizani borili za osvoboditev slovenskega ozemlja.

Vodstvo OF oziroma vodstvo komunistične partije je mnogo tigrovcev likvidiralo že v času vojne, nekateri so bili še po vojni zaničevani zaradi tigrovstva in jim niso priznali pomoči v okviru OF, prav tako so imeli težave pri iskanju služb, bili so pod stalnim nadzorom KPS in Udbe. Mnoge je povojna oblast razlastila in/ali obsodila veleizdaje prav zaradi članstva v organizaciji TIGR.

Leta 1997 je Milan Kučan, tedanji predsednik Slovenije, ob 50. obletnici priključitve Primorja Sloveniji organizaciji TIGR podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

[uredi] Literatura

Zidar, A. (1995). TIGR v boju za domovino. Koper, Nova Gorica.
Rutar, B. (1996). Andrej Šavli, član vodstva organizacije TIGR, pedagoški in kulturni delavec. Tolmin, Koper.
Jelinčič, Z. (1994). Pod svinčenim nebom : spomini tigrovskega voditelja. Gorica.
Kacin-Wohinz, M. (1989). "Tigr, Borba: Prvi oboroženi antifašizem". Borec, 41 (1), 13-31.
Stres, P. (1996). "Stališče Komunistične partije Slovenije do organizacije TIGR po II. svetovni vojni". Primorska srečanja, 20 (117),18-20.
Marušič, B. (1991). "O TIGR-u in tigrovcih po drugi svetovni vojni". Primorska srečanja, 16 (127), 948-949.
Lovec, Z. (1995). "Primorska od Rapalla do Londonskega memoranduma". Primorska srečanja, 19 (175), 160-162.