Ilirska Bistrica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
- Za občino glej občina Ilirska Bistrica.
| Ilirska Bistrica | |
| [[Slika:|295px]] | |
| Zemljevid: | Ilirska Bistrica |
|---|---|
| Nadmorska višina: | 407 m |
| Vrsta: | [[{{{vrsta}}}]] |
| Ustanovitev: | {{{ustanovitev}}} |
| Ustanovitelj(i): | {{{ustanovitelji}}} |
| Prva omemba: | {{{omemba}}} |
| Trške pravice: | {{{trg}}} |
| Zgodovinsko ime: | {{{zgodovinsko ime}}} |
| Mestne pravice: | {{{mesto}}}
4869 |
| Pošta: | 6250 Ilirska Bistrica |
| Krajevna skupnost: | [[{{{krajevna skupnost}}}|KS {{{krajevna skupnost}}}]] |
| Občina: | Ilirska Bistrica |
| Pokrajina: | Notranjska |
| Stat. regija: | Notranjsko - kraška regija |
| Vir: SURS, popis prebivalstva 2002. | |
Ilirska Bistrica je mestno naselje na severnem robu ilirskobistriške kotline ob vznožju Snežnika, nad izlivi potokov Bistrice, Molje in Pile v reko Reko. Je središče občine, ki obsega gozdnato Snežniško planoto, Reško dolino, vzhodni del Brkinov in del kraškega Podgrajskega podolja.
Naselje je nastalo z združitvijo več naselitvinih jeder na prisojni, pred burjo zaščiteni legi, pod strmim kraškim robom Snežnika. V naselju se od ceste Postojna-Reka odcepijo ceste proti Pivki, čez Brkine proti Podgradu in na Snežnik. Ob cesti na Zgornjo Pivko je naselju priključeno precej novo naselje »Gabrje«, pa tudi meja s sosednjima naseljema Kosezami in Jasenom ni več očitna.
Starejši del mesta je tik pod strmim apnenčastim pobočjem, ki višje preide v travnate ravnice in umetno zasajene borove gozdove. Na severu se dviga Stražica (711 m), vzhodno Volčji Hrib (757 m) in za njim Zelena dolina. Izpod strmih apnenčastih pobočji izvira Bistrica, ki ima tri občasne pritoke (Kukčeva, Sušec, Kovačevec), vsi trije izvirajo višje v pobočju. V Bistrico se pod naseljem izliva še potok Pila, ki priteče iz Jasenske pile. Potok Bistrica je vir pitne vode za mesto in širšo okolico, zato je na izviru zajetje za vodovod, pod njim pa ribogojnica.
Sredi naselja je parkovno urejen Brinškov grič (433 m). V naselju je spomenik prekomorskim brigadam, Pred osnovno šolo Dragotin Kette pa Kettejev spomenik. V naselju se je rodil slikar France Pavlovec.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Za nastanek naselja so bili pomembni predvsem izdatni kraški izviri, obsežni snežniški gozdovi v zaledju, ter ugodna prometna lega. Žagarstvo, mlinarstvo in trgovina so omogočili razvoj meščanstva in prvih manjših industrijskih obratov. Žage in mlini se omenjajo že v prvi polovici 15. stoletja. V 17. stoletju je reka Bistrica poganjala več kot 40 vodnih kolec. V začetku 19. stoletja je bilo ob njej 29 žag, ki so pridelale letno do 3000 voz lesa, večinoma za Reko in Trst. Ko je bila v drugi polovici 19. stoletja zgrajena železniška proga do Reke, sta žagarska obrt in lesna trgovina postali še pomembnejši, vrh sta dosegli med obema vojnama. Okrog leta 1900 je začela obratovati prva parna, leta 1938 pa električna žaga. Mlini in žage v središču naselja so opuščeni, na njihov pomen pa spomnija pesem o bistriških žagah.
Kraj Bistrica se prvič omenja leta 1300. Okoli leta 1830, se prvič omenja kot Ilirska Bistrica. V avstrijski dobi je bilo naselje še na Kranjskem, meja z Istro je potekala po slemenu Brkinov. V naselju je bilo okrajno sodišče z davkarijo. Leta 1864 so v Ilirski Bistrici ustanovili Narodno čitalnico. Leta 1911 je postala trg in leta 1932 mesto. Do leta 1927 se je Ilirska Bistrica delila na naselji Bistrica na vzhodu in Trnovo na zahodu. V nasprotju z obrtno industrijsko Bistrico je bilo Trnovo pod skalnatim Gradiščem vedno bolj kmečko naselje. V času med svetovnima vojnama je bilo naselje pod Italijo.
Prvi industrijski podjetji v Ilirski Bistrici sta bili prva kranjska tovarna testenin Pekatete, ki je začela delovati 1899 in manjša strojarna. Ko je tovarna testenin 1937 pogorela, so zgradili furnirnico in strojni žagarski obrat. Po drugi svetovni vojni je iz te osnove zrastlo podjetje Topol. Od leta 1946 detuje tovarna plošč Lesonit.
Danes se naselje širi do reke Reke, kjer stoji industrijska cona. Železnica loči industrijski del mesta od stanovanjskega, ki se bistveno ne širi več. Zaradi bližine državne meje s Hrvaško so se pojavila tudi špedicijska podjetja.
[uredi] Arheološka najdišča
Vzhodno od Ilirske Bistrice je hrib Ahac (799 m), kjer je bila nekoč utrjena naselbina. Zgrajena je bila v železni dobi in stalno poseljena vse do antike, kar so potrdila izkopavanja v začetku 20. stoletja, ki so odkrila ostanke rimskih zgradb znotraj gradišča. Starejša literatura iz konca 19. stoletja omenja pod naselbino na severni strani precej velike gomile, tudi do 50 metrov, toda novejša arheološka topografija ni potrdila njihovega obstoja.
Proti severozahodu v smeri proti hribu Stražica, poteka linija 3 km dolgega masivnega zidu. Terasa zidu se nato spusti proti zahodu do gradišča nad Trnovim in se obrne v smeri nazaj proti Ahacu, kjer se tudi zaključi. Zidovje je zapiralo naravni prehod med obema vzpetinama in prehod proti trnovskemu gradišču. Nenavadna kontrolna zapora ima morda predrimsko zasnovo, strateški pomen pa je obdržala tudi znotraj obrambnega sistema Claustre Alpium Iuliarum. To potrjuje med drugim tudi odkritje antičnih zgradb, vključenih v zidno konstrukcijo, ki je merila v širino povprečno štiri metre.
Terasasto zasnovano gradišče nad Trnovim spada med največje naselbinske naselbinske komplekse na krasu, obdaja ga skoraj 1000 metrov dolg nasip, ponekod visok tudi pet metrov. Gradišče je bilo poseljeno v železni dobi pravtako tudi v antiki. Znotraj naselja je bil konec 19. stoletja izkopan skeletni grob iz železne dobe z bogatimi pridatki (bronasto posodje, orožje). V gradišču so odkrili ostanke lesenih objektov. K naselbini je sodilo tudi grobišče, v katerim so odkopali okoli 200 grobov, večino iz obdobja med 6. in 4. stoletjem pred našim štetjem. Grobovi so bili žarni, med pridatki se pogosto omenja apulska keramika. Leta 1978 so odkrili še 133 grobov z žarami in brez njih, pokriti so bili z keramičnimi ploščami. Najdbe keramičnega posodja, bronastih in železnih predmetov sodijo v obdobje med 8. in 5. stoletjem pred našim štetjem. Po načinu pokopa in grobnih pridatkih je trnovska nekropola značilen predstavnik notranjsko-kraške kulturne skupine v starejši železni dobi.
Na skalnati vzpetini Gradina na vzhodnem delu Ilirske Bistrice so vidni temelji in del nekdanjega gradu iz iz 12. stoletja. Grad se je uvrščal v strnjen niz gradov ob reki Reki, postavljen je bil na pomembni strateški točki. V virih se grad omenja v 13. stoletju, ko so v njem bivali bistriški gospodje, pozneje je bil last devinskih grofov, v 14. stoletju pa je prišel pod pravno oblast Postojne in s tem pod Auersperge. V 17. stoletju so prebivalci uporabljali grad za shrambo in zatočišče. Njegov nekdanji videz se je ohranih na upodobitvi Valvasorja.
[uredi] Sakralna dediščina
Na vrhu dominantnega griča nad Trnovim stoji župnijska cerkev svetega Petra z gotskim prezbiterijem, ki so jo leta 1960 nadzidali. Poslikava notranjosti in več oltarnih slik je delo Toneta Kralja iz šesdesetuh let 20. stoletja.
V podružnici svetega Jurija iz leta 1752 so baročni kamniti oltarji, štiri slike in križev pot Toneta Kralja, kip Brezmadežne Franceta Goršeta in freska Lojzeta Čemažarja. Cerkev je bila v devedesetih letih 20. stoletja preurejena po načrtih arhitekta Franca Kvaternika.
