Obnova Meidži

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Obnova Meidži (japonsko 明治維新; Meidži išin, znana tudi kot samo revolucija ali obnova) je bila veriga dogodkov, ki je vodila do temeljitih sprememb v politični in družbeni zgradbi dotedaj še fevdalno urejene in od večine ostalega sveta izolirane Japonske. Trajala je od leta 1866 do 1869, to štiriletno obdobje pa sega tako v pozno obdobje Edo (pogosto imenovano tudi Pozni šogunat Tokugava) in v začetek obdobja Meidži. Verjetno najpomembnejše delo tujca o dogodkih med letoma 1862 in 1869, Diplomat na Japonskem, je napisal britanski diplomat sir Ernest Satow.

Ustanovitev Zveze Sačo leta 1866 med Saigom Takamorijem, voditeljem province Satsuma, in Kidom Takajošijem, voditeljem gospostva Čošu, imamo za začetek obnove Meidži. Ta voditelja sta podpirala japonskega cesarja, njuni provinci sta bili zgodovinsko popolna nasprotnika, Sakamoto Rjoma pa ju je povezal z namenom zavladati Šogunatu (bakufu) Tokugava in vrnitve oblasti cesarju.

Šogunat Tokugava je uradno propadel 9. novembra 1867, ko je njegov 15. šogun Tokugava Jošinobu »predal svoje posebne pravice v razpolago vladarju« in se deset dni kasneje umaknil s položaja. To je bila dejansko obnova (Taisei Hokan) cesarske vladavine, čeprav je Jošinobu zadržal dobršen del oblasti.

Kmalu zatem, januarja 1868, se je z bitko pri Toba Fušimiju začela Bošinska vojna (Vojna zmajevega leta), v kateri je vojska iz provinc Čošu in Satsuma porazila čete nekdanjega šoguna Jošunobija in prisilila cesarja, da je šogunu vzel vso oblast. Nekaj Jošunobijevih oddelkov je iz šogunata pobegnilo na otok Ezo (današnji Hokaido), kjer so po vzoru ameriške ustanovili Republiko Ezo, vendar jo je vojska Zveze Sačo z zmago v pomorski bitki pri Hakodate in obleganjem Hakodata že po pol leta prisilila v vdajo. Poraz vojska nekdanjega šoguna pod vodstvom Hidžikate Tošiza, je pomenil tudi konec obnove Meidži, saj se po tem porazu cesarju in njegovi vladavini ni nihče več upiral.

Voditelji obnove Meidži so trdili, da so njihova dejanja cesarju vrnila moč, kar dejansko ni res. Ta se je zgolj premaknila iz rok šoguna Tokigave v roke nove oligarhije daimja. Ti oligarhi so bili povečini iz province Satsuma (Okubo Tošimiči in Saigo Takamori) ter iz province Čošu (Ito Hirobumi, Jamagata Aritomo in Kido Koin).

[uredi] Voditelji

Naštete osebe so bile vodilne v obnovi Meidži. Nekateri so kasneje postali japonski predsednik vladei.

Okubo Tošimiči (1830-1878)
Kido Takajoši (1833-1877)
Saigo Takamori (1827-1877)
Ivakura Tomomi (1825-1883)
Ito Hirobumi (1841-1909)
Kuroda Kijotaka (1840-1900)
Matsukata Masajoši (1835-1924)
Ojama Ivao (1842-1916)
Saigo Cugumiči (1843-1902)
Jamagata Aritomo (1838-1922)
Inoue Kaoru (1835-1915)
Saiondži Kinmoči (1849-1940)

[uredi] Učinki

Obnovo Meidži je moč imeti za pospeševalko japonske industrializacije, ki je državo vodila do položaja svetovne sile pod geslom »Narodna blaginja in vojaška moč«.