O Božji državi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

O Božji državi (De civitate Dei), delo Avrelija Avguština (tudi sveti Avguštin) (De civitate dei), s katerim se je ukvarjal okoli 13 let, je obsežno besedilo, ki bi ga lahko razdelili na dva poglavitna dela: prvi se nanaša na odgovore poganom, ki so kristjane krivili za propad Rima, drugi pa preučuje naravo družbe in sledi zgodovini dveh velikih skupnosti – zemeljski in nebeški. Pri Avguštinovi filozofiji zgodovine je poudarek na razkrivanju božjega načrta, ki ima za namen stvaritev nebeške države. Avguštinova zgodovina je tako zgodovina boja dveh držav, nebeške in zemeljske. Kar zadeva politično misel, Avguštin ni politični teoretik in ne skuša podati neke optimalne ureditve družbene oblike.

[uredi] Vsebina dela

Uvodni del De civitate Dei, rokopis nastal okoli leta 1470

Avguštin najprej pojasni težavo začetka oziroma stvarjenja sveta, ter spretno prikaže izvor zla v svetu, katere vzrok je zloraba svobodne volje. Nato pa prikaže boj med dobrim in zlim, ki ga poosebi v podobi dveh držav: zemeljski državi – Babilonu in nebeški državi Jeruzalemu; ti dve prenese na lika Kajna in Abela, in spet slednja dva na dve obliki ljubezni – do sebe in do boga. Na koncu sta ti dve obliki ljubezni vzrok za dva različna odnosa do sveta. Usmerjani sta glede na človekove strasti, ki so dobre ali zle. Opredelitev kaj je dobro in zlo pa se nanaša na naravni red. Bolj se od njega človek oddaljuje, bolj dopušča zlo. Z razumevanjem nastanka dveh tako različnih si skupnosti, je moč spremljati burno zgodovino teh dveh držav. Avguštin vključi v razpravo še angele, ki pa ne poznajo takšnih dveh držav, namreč oni so z svojim izborom dobre ali zle ljubezni nemudoma prišli v končno fazo, ki pomeni ali večni raj ali večni pekel. Sicer pa Avguštin poleg končnega stanja loči še šest predhodnih obdobjih, ki pa se lahko združijo po dve skupaj:

Od Kajna in Abela do Abrahama: Z Adamom sta bili dve državi razdeljeni le kot božje predznanje. O pravi ločitvi lahko govorimo šele z njegovima sinovoma Kajnom in Abelom. Kajn naj bi po svetopisemski prispodobi zgradil mesto, ki predstavlja tukajšnje blagostanje, Abel, ki je bil nedolžna žrtev Kajna, ga pa ni, pač pa je njegovo blagostanje v večnem življenju. Tako dva svetova obstajata prek Noetovih sinov Kama in Sema do Abrahama.
Od Abrahama do Kristusa – božja država: Božja država se z Abrahamom začne jasneje kazati. Nastane Izraelski narod, ki je nosilec božjih obljub. Ta narod še ne pripada božji državi, ampak je njena prerokba.
Od Abrahama do Kristusa – zemeljska držva: Tu se Avguštin posebej zaustavi pri Asircih in Rimljanih. Meni, da je Kristusov prihod naznanjen tudi poganom, in to v Sibilskih prerokbah, Sibila pa naj bi kot navdahnjena zagotovo bila državljanka božje države.

S prihodom Kristusa in ustanovitvijo Cerkva je postala božja država prisotna tudi zgodovinsko ne samo duhovno. Avguštin Cerkev obravnava kot utelešenje božje države, čeprav pa so nekateri pripadniki cerkve državljani zemeljske države. Zanimivo je še tudi, da je po njegovo vodilo zgodovine božja previdnost.

Pri Avguštinu je zaznati tudi obsežne politične misli, ki se v glavnem delijo na tri teme: družbeni položaj človeka, pojem ljudstva ter mir. Človek kot družbeno bitje je nagnjen k socialnem zbliževanju na treh ravneh: družina, mesto ali država (politična tvorba) ter vsi ljudje sveta. Politično državo je zasnoval Kajn, ko je njegovo potomstvo naraslo v ljudstvo. Ker je prav Kajn začetnik politične države, ima za Avguština pojem političnega negativen prizvok. Po drugi strani pa ima pojem tudi pozitivnost, saj politična tvorba pomeni porast prebivalstva, ki pa je ena osnovnih božjih želja. Ta pojem privede do naslednjega – to je ljudstvo. Zanj je pomembna kategorija pravičnosti, brez katere ljudstvo ne mora obstajati, ali vsaj obstati. Tako ima pojem političnega svoje bistvo v pravičnosti. Resnična pravičnost pa je tista, ki vrača to, kar je prejela, in se v končni fazi združi z ljubeznijo do boga. Tu pa pride do paradoksa, saj je edina država zasnovana na resnični pravičnosti le božja država. Da je to res, Avguštin pokaže tako, da nadene politični tvorbi in ljudstvu novo definicijo, ki odslej temelje postavlja na ljubezni. S tem je ena država opisana kot skupek ljudi, ki usmerjajo ljubezen v zemeljske stvari, druga pa kot takšna, v kateri ljudje ljubezen usmerjajo v boga. Kar zadeva mir, Avguštin ugotavlja, da se ta v polnosti odraža le v božji državi. Brez miru po njegovem mnenju ni obstoja, saj stvari, dobijo možnost svojega obstoja v miru, in razpadajo, če mir izginja. Vpraša se, zakaj ni miru, če pa si vsi ljudje želijo miru. Kot odgovor pravi, da je to zato, ker si vsak želi svoj mir, takšen, ki je vsakemu posamezniku po volji, zaradi česar pride do nesoglasij. Neko ljudstvo lahko živi v miru le, če imajo složno ljubezen do skupnega.