Jezus Kristus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mozaik iz 11. stoletja predstavlja eno od mnogih Jezusovih upodobitev z značilnim svetniškim sijem.

Jézus ali Jézus Krístus, (iz hebrejščine יהושע [Yĕhošūa‘] in grščine Χριστός [Christos]) tudi Jézus iz Nazaréta, osrednja oseba krščanstva, * 25. december med 6 pr. n. št. in 1 pr. n. št., Betlehem, Galileja, † 21. april (Veliki petek) med 29 in 33, Jeruzalem, danes Izrael.

Njegovo življenje je opisano v štirih Evangelijih, ki so del svetopisemske Nove zaveze. Po njih je bil Jezus judovski Mesija (odrešitelj) in Božji sin, ki je bil obsojen na smrt in križan v Jeruzalemu po ukazu rimskega prefekta Poncija Pilata. Jezusova dejanja in življenje predstavljajo osnovo krščanskega nauka. Ta nauk so na začetku širili apostoli.

[uredi] Jezusov življenjepis

Jezusa je rodila Marija, žena tesarja Jožefa iz Nazareta. Datum rojstva ni znan, tradicionalno pa se navaja za datum rojstva 25. december (božič). Ob uvedbi našega načina štetja let je bil začetek štetja izbran tako, da bi bilo leto, ko je bil Jezus spočet in rojen, prvo leto našega štetja. Današnje zgodovinske raziskave kažejo, da je bil najverjetneje rojen nekaj let prej - skoraj gotovo med letom 6 pr.n.št. in 1 pr.n.št.

Jožef in Marija sta sicer stanovala v Nazaretu v Galileji, a Sveto pismo navaja, da sta morala zaradi popisa prebivalstva v Betlehem in tam se je rodil Jezus. Pozneje se je družina vrnila v Nazaret - Jezusa so sodobniki imenovali Jezus iz Nazareta.

O Jezusovem otroštvu je malo znanega. Ker je odraščal v judovski družini, pa lahko sklepamo na nekaj dejstev. Osmi dan po rojstvu je bil Jezus zagotovo obrezan, saj je ta dogodek za judovskega dečka zelo pomemben. Dogodek je opisan tudi v Svetem pismu (Lk 2,21). Spomin na ta dogodek praznuje Cerkev 1. januarja kot praznik Jezusovega obrezovanja.

Pozneje je bil Jezus gotovo deležen normalne judovske verske vzgoje: naučil se je brati, pisati in govoriti v hebrejščini, ki je bila uradni jezik judaizma (Jezusov materin jezik je bila aramejščina). Sveto pismo navaja, da je imel Jezus štiri brate (Jakoba, Jozeja(Jožefa), Juda in Simona) in nedoločeno število sester (glej Mr 6,3). Mnenja različnih krščanskih skupnosti so glede tega deljena. Rimskokatoliška Cerkev pravi, da so bili to bratranci in sestrične (uporaba izrazov "brat" in "sestra" v širšem smislu). Pravoslavna Cerkev trdi, da so bili to Jožefovi otroci iz prejšnjega zakona (Jožef naj bi bil ob poroki z Marijo vdovec). Protestantske Cerkve ponavadi razumejo Sveto pismo dobesedno in zato trdijo, da so bili to dejansko otroci Marije in Jožefa in torej Jezusovi pravi mlajši bratje in sestre.

V času med svojim 20 in 30 letom je Jezus verjetno preživel nekaj časa v asketski verski skupnosti, vendar so zgodovinski viri tudi v tem primeru skopi (Sveto pismo navaja, da ga je Duh odvedel v puščavo - Mt 4,1). Nekateri zgodovinarji trdijo, da se je Jezus pridružil esenom, saj se v njegovem nauku pozna esenski vpliv. Tudi če je to res, je Jezus pozneje zapustil esensko skupnost in izoblikoval svoj nauk, ki se v nekaterih točkah močno razlikuje od esenskega. Morda pa se je pridružil skupini, ki jo je vodil Janez Krstnik (srečanje Jezusa z Janezom Krstnikom je opisano v Svetem pismu, Janez je Jezusa tudi krstil - Mt 3,13).

Ko je bil star okoli 30 let, je Jezus začel z javnim delovanjem. Zbral je skupino učencev, z njimi potoval od kraja do kraja in razlagal svoj nauk vsem, ki so bili pripravljeni prisluhniti. Da je pritegnil več pozornosti je spotoma tudi ozdravljal bolnike in izvajal čudeže. Njegovi govori so bili preprosti in lahko razmljivi navadnim ljudem. Pogosto je govoril v prispodobah (prilikah).

Njegov nauk pa ni bil po volji oblastem in premožnejšemu sloju prebivalstva, zato so se ga sklenili znebiti. Tik pred praznikom pashe, po zadnji večerji, je izdajalec Juda Iškaijot odpeljal k Jezusu vojake, ki so ga aretirali. Potem sta ga zasliševala Herod in Poncij Pilat. Pilat je dal Jezusa najprej bičati, potem pa ga je v soglasju z judovskimi voditelji obsodil na smrt s križanjem, češ da je pripravljal upor proti rimskim oblastem in da se je imel za judovskega kralja. Jezusa so križali še isti dan in isti dan je tudi umrl na križu - to je bilo v petek pred judovsko pasho, na 14. dan meseca nisana po judovskem koledarju. (Žal danes ne moremo več stoodstotno zanesljivo rekonstruirati ustreznega datuma po našem koledarju, kot en od najverjetnejših datumov pa se pojavlja 7. april leta 30.) Po pričevanju učencev je Jezus tretji dan po smrti (v nedeljo) vstal od mrtvih, še 40 dni poučeval učence, potem pa odšel v nebesa. (Vir: Sveto pismo, Ekumenska izdaja, Ljubljana 1974, Opombe in Kronološki pregled)

[uredi] Jezusov nauk

Bistveni elementi Jezusovega nauka so ljubezen, strpnost in odpuščanje.

Na vprašanje, katera je največja zapoved, je odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe." (Mt 22,37)

Kot merilo, kaj je dobro in kaj ne, je predlagal zlato pravilo: "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim." (Mt 7,13)

Pred smrtjo je zapovedal učencem: "To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje." (Jn 15,12)

Jezus predlaga celo ljubezen do sovražnikov, saj: "Če ljubite samo tiste, ki vas ljubijo, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo." (Lk 6,27-36)

Vendar pa ta ljubezen ne pomeni, da je treba tolerirati vse, kar ljudje počnejo. Ljubiti je treba človeka kot osebo, tudi če ne odobravamo njegovih dejanj. Jezus je nastopil precej ostro proti pokvarjenosti, izkoriščevalstvu, hinavščini in drugim podobnim pojavom, ki človeštvo spremljajo že od začetka. Tako na primer opominja farizeje, ki navidezno izpolnjujejo zapovedi, nimajo pa ljubezni do sočloveka: "Gorje vam, farizeji, ker imate radi prve sedeže v shodnicah, ... Gorje vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti s prstom ne dotaknete, ... Gorje vam, učitelji postave, ker ste vzeli ključ spoznanja. Sami niste vstopili, a tistim, ki so hoteli vstopiti, ste to prepovedali,..." (Lk 11,37-54) S takimi trditvami je izzval jezo med premožnejšimi in vplivnejšimi sloji, kar je pripeljalo do njegove aretacije in usmrtitve.

[uredi] Nauk krščanske Cerkve o Jezusu

Kmalu po Jezusovi smrti so se začeli njegovi učenci spraševati, kdo pravzaprav je bil Jezus in kakšen smisel je imelo njegovo življenje in delovanje. Prve krščanske skupnosti so izoblikovale nekaj prepričanj, ki so danes temelj krščanske vere. Naslednja prepričanja so skupna za Rimskokatoliško, Pravoslavne Cerkve in (v glavnem) tudi za vse večje protestantske skupnosti:

Jezus je Božji Maziljenec (hebrejsko: Mesija), katerega prihod so napovedovali starozavezni preroki. Grška oblika tega naziva je Χριστός [Hristos, Christos], latinizirano Christus, poslovenjeno Kristus. Ta naziv se je Jezusa tako prijel, da ga mnogi štejejo za Jezusov priimek.
Jezus je Božji sin. To pomeni, da eksistira že od začetka časa in da ga Bog Oče ni ustvaril tako, kot je ustvaril materialni svet. Jezus je najprej eksistiral samo v duhovni obliki, potem pa se je utelesil v Marijinem telesu in postal telesno človek.
Jezus je pravi Bog in pravi človek. To pomeni, da ima Jezus dvojno naravo: človeško in božjo. Kot človek je enak ostalim ljudem v vsem razen v grehu. Kot Bog pa se imenuje tudi Bog Sin in je istega bistva z Bogom Očetom in z Bogom Svetim Duhom, s katerima skupaj sestavlja Sveto Trojico - enega Boga v treh osebah.
Jezus je postavil zakramente, po katerih Bog deli ljudem svojo milost. Za najpomembnejši zakrament šteje evharistija, ki jo je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, preden je bil izdan. Pomen tega zakramenta si v različnih Cerkvah nekoliko različno razlagajo.
Jezus je s svojim trpljenjem in smrtjo na križu odrešil svet. Po njem imamo tudi mi (navadni ljudje) možnost, da po smrti dosežemo vstajenje in novo življenje.

[uredi] Muslimanski pogled na Jezusa

Ker je islam nastal približno 600 let kasneje kot krščanstvo, je prerok Mohamed krščanstvo seveda poznal. Zato nas ne sme presenetiti, da je v Koranu Jezus omenjen kot "Jezus sin Marije" (arabsko: Isa ibn Maryam). V islamu Jezus šteje za preroka, podobno kot starozavezni preroki Noe (arabsko: Nuh), Abraham (arabsko: Ibrahim) in Mojzes (arabsko: Musa), nikakor pa mu ne pripisujejo nikakršnih božjih lastnosti.