Magnetna permeabilnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Permeabílnost ali magnétna permeabílnost (oznaka μ) je je snovna konstanta, ki opisuje obnašanje snovi v magnetnem polju. V rabi sta dve definiciji. Po prvi je magnetna permeabilnost določena kot razmerje med gostoto magnetnega polja B in jakostjo magnetnega polja H v snovi, ki izpolnjuje ves prostor, kjer je magnetno polje:

Tako definirana magnetna permeabilnost ima enako enoto kot indukcijska konstanta μ₀, V s A^-1 m^-1.

Po drugi definiciji je magnetna permeabilnost (tudi rêlativna permeabílnost) brezrazsežna količina, definirana kot razmerje med gostoto magnetnega polja v izbrani snovi, ki napolnjuje ves prostor, ter ustrezno gostoto v vakuumu.

Tako definirana permeabilnost je brezrazsežno realno število, enako 1 ali malo večje ali malo manjše od 1. Snovi, katerih permeabilnost je malo večja od 1, so paramagnetne, tiste, pri katerih je malo manjša od 1, pa diamagnetne. Mejni primer μ = 1 ustreza permeabilnosti vakuuma.

V feromagnetnih snoveh gostota magnetnega polja v splošnem ni sorazmerna jakosti magnetnega polja.

[uredi] Permeabilnost nekaterih paramagnetnih in diamagnetnih snovi

[uredi] Literatura

• Janez Strnad, Fizika, 2. del. Elektrika, optika, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978, str. 390-391. (COBISS)