Magna Carta
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Magna carta libertatum (latinsko Velika listina svoboščin) je listina, ki je nastala v Angliji leta 1215, ki omejuje moč angleških monarhov, katere je v času nastanka listine predstavljal kralj Ivan Brez zemlje (John Lackland). Nastala je zaradi nestrinjanja med kraljem Ivanom in papežem ter angleškimi baroni glede vprašanja kraljevih pravic. Magna Carta je velevala, da se mora kralj odreči nekaterim pravicam, spoštovati določene pravne postopke in se strinjati, da njegovo voljo lahko omejuje zakon. Bila je prvi korak v dolgotrajnem zgodovinskem procesu, ki je pripeljal do vladavine zakona. Kralj je listino podpisal pod pritiskom baronov.
[uredi] Vsebina
Listina je zagotavljala določene angleške politične svoboščine, varovala cerkev pred vplivom monarhije, preuredila zakone in sodstvo ter nadzorovala vedenje kraljevih uradnikov.
Velik del listine je bil prepisan iz Listine svoboščin kralja Henrika I., izdani ob njegovi zasedbi prestola v letu 1100. Ta je kralja zavezovala k spoštovanju zakonov, ki urejajo ravnanje s cerkvenimi dostojanstveniki in plemiči. Zagotavljala jim je določene svoboščine.
Magno Carto sestavlja 63 členov, od katerih je večina pomembnih le za tedanji čas. Eden najpomembnejših tudi za sedanjost je 39. člen, ki zagotavlja habeas corpus: noben svoboden človek ne sme biti prijet, zaprt, oropan zemlje, izobčen, pregnan ali uničen na kakršenkoli način brez veljavne sodbe ali zakona, ki bi to določal. Kralj je moral posameznikom soditi po zakonu in ne po lastni volji.
