Dekolonizacija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dekolonizacijo je moč označiti predvsem kot preseganje in zanikanje kolonializma, kot proces doseganja neodvisnosti koloniziranih ozemelj in kot proces, ki je privedel do ene najpomembnejših sprememb v dvajsetem stoletju. Je tudi proces, ki ga ni mogoče ločiti od tako imenovane antikolonialne revolucije, ki je v koloniziranih država sicer potekala zelo različno - ponekod je bila močnejša, ponekod hitrejša in podobno.
Vsebina |
[uredi] Nosilci dekolonizacije
Nosilec dekolonizacije je bila akulturirana inteligenca, ki se je izobraževala predvsem v kolonialnih metropolah. Mogoče je govoriti o dialektiki spoznanj in dejanj. Stane Južnič ugotavlja, da so ti ljudje v svojem šolanju prišli v stik z intelektualnim svetom »belega človeka«, pri čemer pa so ugotovili:
- da ta svet, ki se je koloniziranim kazal v vsej svoji bleščavi in superiornosti, še zdaleč ni popoln, da je v resnici pol notranjih nasprotij in da je razredno deljen;
- da v tej dejavnosti kolonizirani lahko računajo na potencialne zaveznike med tistimi, ki so sami v podrejenem položaju do vladajočega razreda, ki je istočasno odgovoren za temeljno težo kolonizirane dominacije.
Tako izobražena elita je našla skupne interese s proletariziranim kmečkim prebivalstvom, kar predstavlja zagon antikolonialne revolucije, ki je nedeljivo povezan proces z dekolonizacijo.
Dekolonizacija ni v vseh delih sveta nastopila sočasno. Med prvimi se je poskušala dekolonizirati Latinska Amerika, kasneje pa tudi države Azije in Afrike.
[uredi] Vzroki dekolonizacije
Vzroke za dekolonizacijo je iskati predvsem v zgodovinskih okoliščinah, v katerem se je proces pojavil. Med pomembnejše momente, ki so jo omogočili, pa je mogoče prištevati:
- drugo svetovno vojno, ki je hkrati simptom stanja v kolonialističnih metropolah in dogodek, ki je te metropole vojaško in gospodarsko izčrpal, prav tako je prinesel zmago antifašističnim gibanjem;
- razvoj izobražene elite v koloniziranih državah;
- zmaga socialistične revolucije in nastanek Sovjetske zveze, ki je predstavljala tako model kot podporo antikolonialistični revoluciji in gibanjem
[uredi] Nosilci dekolonizacije
Nosilec dekolonizacije je bila akulturirana inteligenca, ki se je izobraževala predvsem v kolonialnih metropolah. Mogoče je govoriti o dialektiki spoznanj in dejanj. Stane Južnič ugotavlja, da so ti ljudje v svojem šolanju prišli v stik z intelektualnim svetom "belega človeka", pri čemer pa so ugotovili:
- da ta svet, ki se je koloniziranim kazal v vsej svoji bleščavi in superiornosti, še zdaleč ni popoln, da je v resnici pol notranjih nasprotij in da je razredno deljen;
- da v tej dejavnosti kolonizirani lahko računajo na potencialne zaveznike med tistimi, ki so sami v podrejenem položaju do vladajočega razreda, ki je istočasno odgovoren za temeljno težo kolonizirane dominacije.
Tako izobražena elita je našla skupne interese s proletariziranim kmečkim prebivalstvom, kar predstavlja zagon antikolonialne revolucije, ki je nedeljivo povezan proces z dekolonizacijo.
[uredi] Značilnosti antikolonialne revolucije
Ideologija antikolonialne revolucije je vsebovala nacionalizme, ki so bili v prvi vrsti odziv na kolonializem in njegove pritiske. Ti nacionalizmi so vsebovali dve pomembni prvini:
- obračali so se k preteklosti in
- iskali samoidentifikacijo za prihodnost.
Dokaj pomembna komponenta v procesih dekolonizacije je bil marksizem, ki je ponudil teoretična izhodišča, racionalizacijo idej in zastavil cilje številnim gibanjem.
Neodvisnost je bila v različnih državah pridobljena dokaj različno. Ponekod je bila dosežena z oboroženim bojem in z narodnoosvobodilnimi vojskami, ki so imele praviloma izrazit program družbene preobrazbe, in na relativno miren način, ko so se kolonialne uprave umaknile brez upiranja.
[uredi] Nedokončanost procesa
Dekolonizacija je sicer spremenila podobo sveta, toda nikdar ni bila v celoti dokončana. Vrhunec je dosegla v petdesetih letih, nato pa je zašla v krizo.
Razvoj v formalni neodvisnosti ni potrdil upravičenih velikih pričakovanj, zaostajanje v razvoju je postajalo čedalje večje, razlike med razvitimi in nerazvitimi so se še povečevale. Nepravičnost mednarodnega ekonomskega reda je ostala in se še povečevala, saj je svetovno tržišče ostalo izrazito kapitalistično.
Kot posledica tega, se je kolonialna odvisnost nadaljevala, čeprav v spremenjenih okoliščinah. Ozemlja so tako dobila formalno politično neodvisnost, ne pa tudi dejanske možnosti samostojnega razvoja. Nadaljevanje kolonialne odvisnosti je mogoče označiti kot neokolonializem.
[uredi] Literatura
- JUŽNIČ, Stane (1980): Kolonizacija in deklonizacija, Založba Obzorja, Maribor.
