Anton Slodnjak

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Anton Slodnjak, slovenski literarni zgodovinar, kritik, pripovednik in leksikograf, * 13. junij 1899, Bodkovci, † 13. marec 1983, Ljubljana.

Vsebina 1 Življenjepis 2 Delo 3 Izbrana bibliografija 3.1 Avtorsko delo 3.2 Članki 3.3 Uredniško delo 4 Zunanje povezave 5 Glej tudi

[uredi] Življenjepis

Rodil se je v naselju Bodkovci očetu Martinu in materi Marjeti (r. Nigl) v premožni kmečki družini kot najstarejši izmed treh sinov. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih od leta 1906 do 1912, jeseni tega leta pa so ga starši po nasvetu učiteljev vpisali v mariborsko gimnazijo, kjer je maturiral leta 1920. Vpisal se je na študij slavistike na ljubljanski univerzi in tam doktoriral leta 1925 z disertacijo o Davorinu Trstenjaku. Poslušal je tudi predavanja iz germanistike, umetnostne zgodovine in narodne zgodovine, iz nemškega jezika s književnostjo in narodne zgodovine pa opravil tudi diplomski izpit. Sledilo je znanstveno izpopolnjevanje za akademskega učitelja poljske literature na Jagielonski univerzi v Krakovu v letih 1925–27, kjer je deloval tudi kot lektor za slovenski jezik. Po vrnitvi v Ljubljano je prevzel mesto profesorja slovenščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, kjer je deloval 1927–45. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF in bil trikrat aretiran ter za daljši čas zaprt (1941, 1942 in 1945). V letih 1945–47 je bil vršilec dolžnosti šefa in nato šef in načelnik oddelka za strokovno šolstvo na ministrstvu za trgovino in preskrbo. Nato je leta 1947 postal profesor slovenske književnosti na Oddelku za slavistiko v Zagrebu, po smrti Franceta Kidriča leta 1950 pa je prevzel mesto rednega profesorja slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med 1953–59 je bil tudi predstojnik Inštituta za slovansko filologijo. Leta 1959 je bil s teh mest upokojen, nato pa je sprejel delo interpreta slovenske, hrvaške in srbske književnosti na Goethejevi univerzi v Frankfurtu na Maini. V domovino se je na lastno željo vrnil leta 1965 ter se do smrti še naprej ukvarjal z znanstvenim delom.

[uredi] Delo

Anton Slodnjak se je ukvarjal z raziskovanjem slovenske književnosti. Udeleževal se je mednarodnih slavističnih kongresov in sestankov na Dunaju (1950), v Berlinu (1955), Beogradu (1955, 1957), Celovcu (1955), Rimu (1955), Varšavi (1956), Moskvi (1958), Göttingenu (1962) in Kölnu (1964), kjer je predstavljal referate o slovenski romantiki in moderni (predvsem o Cankarju in Prešernu). Predaval je na Ljudski univerzi, v prosvetnih društvih (Zagreb, Reka), na seminarjih za inozemske slaviste (Bled, Zagreb, 1950–60), bil predsednik in od 1956 častni član Slavističnega društva Slovenije, od leta 1950 je bil znanstveni sodelavec SAZU, od 1967 pa njen redni član. Pisal je sestavke o poljski književnosti, prevajal dela iz poljščine, pisal tudi gospodarskopolitične članke.

V esejističnih razpravah se je loteval skoraj vseh obdobij slovenske literarne preteklosti in njihovih predstavnikov (pisal je o Primožu Trubarju, Stanku Vrazu, Janku Kersniku, Antonu Aškercu in drugih). Podajal je preglede slovenskega ustvarjanja po pokrajinah, bil pa je tudi eden prvih slovenskih literarnih zgodovinarjev, ki je v dnevnem in revialnem tisku s poljudnim načinom pisanja skušal približati slovensko književnost širšemu krogu bralcev.

Pomemben je tudi kot prešernoslovec, saj je sodeloval pri skoraj vseh povojnih književnih izdajah Prešerna ter napisal tudi pesnikov življenjepis na podlagi lastnih in tujih dognanj, ki velja za prvo Prešernovo zaključeno monografijo. Poleg tega je pripravljal komentarje in uvode za Prešernove Poezije v tujih jezikih.

Posebej velik del znanstvenega in pisateljskega dela je posvetil proučevanju Ivana Cankarja in Frana Levstika ter ob stoletnici Levstikovega rojstva začel z urejanjem nove izdaje njegovih zbranih del in jih tudi kritično komentiral. Urejal je dela Frana Erjavca, Frana Miličinskega, Stanka Vraza, Matije Murka ter zbral študije Ivana Prijatelja. Bil je tudi kritik in leksikograf (za Slovenski biografski leksikon je napisal več člankov).

Ustvarjal je tudi lastno leposlovje. Njegovi dramski poskusi so ostali v rokopisih, spisal je nekaj črtic, še najbolj znani pa so njegovi biografski romani (Slovenska trilogija) o Francetu Prešernu (Neiztrohnjeno srce), Franu Levstiku (Pogine naj, pes!), za katerega je leta 1948 prejel prešernovo nagrado ter od vlade FLRJ II. nagrado za najboljši jugoslovanski roman, in Ivanu Cankarju (Tujec).

Poleg nagrad za Neiztrohnjeno srce je prejel leta 1982 nagrado Kidričevega sklada za življenjsko in znanstveno delo, Vseučilišče v Zagrebu mu je priznalo častni doktorat, JAZU ga je izvolila za dopisnega člana, njegovo delo je s priznanjem ocenil slavistični kongres v Moskvi 1958, ob stoletnici smrti A. Mickiewicza mu je zasluge priznala Poljska akademija znanosti in umetnosti itn.

[uredi] Izbrana bibliografija

[uredi] Avtorsko delo

• Pisma o slovenski književni zgodovini. Slovenec, 1932. Št. 173–283. 1933. Št. 1–71.
• Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba, 1934. 548 str.
• Neiztrohnjeno srce. Ljubljana: 1938. I. in II. del. 274 + 382 str. (roman o Francetu Prešernu)
• Pogine naj – pes! Ljubljana: SKZ: 1946. 1164 str. (roman o Franu Levstiku)
• Fran Levstik. Beograd: Prosveta, 1949. 18 str. (cir.)
• Slovenska književnost med obema vojnama. Podlistek v PDk, 1951. Št. 154, 160, 166–201.
• Geschichte der slowenische Literatur. Berlin, 1958. VIII + 363 str.
• Realizem I, 1848–76. Zgodovina slovenskega slovstva II. Ljubljana, 1959. Str. 176–383.
• Realizem II, 1876–95. Zgodovina slovenskega slovstva III. Ljubljana, 1961. 383. str.
• Nova struja (1895–1900) in nadaljne oblike realizma in naturalizma. Zgodovina slovenskega slovstva IV. Ljubljana, 1963. 310. str.
• Romantizam kod Slovenaca. Beograd: Radnički univerzitet, 1960, 1962. 28 str.
• Realizem kod Slovenaca. Beograd: Radnički univerzitet, 1960, 1962. 36 str.
• France Prešeren. Beograd: Nolit, 1962. 428 str. (cir.)
• Poezije in pisma. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1964. 373 str. (o Francetu Prešernu)
• Prešernovo življenje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1964. 327 str.
• Slowenische Lyrik. Eine Uebersicht. München, 1966. 30 str.
• Študije in eseji. Maribor: Obzorja, 1966. 272 str.
• Slovensko slovstvo: ob tisočletnici Brižinskih spomenikov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968. 586 str.
• Tujec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976. 262 str.
• Pohojeni obraz. Ljubljana: Slovenska matica, 1985. 181 str.

[uredi] Članki

• Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe. 2, O Sonetnem vencu. Slavistična revija, 1949. Št. 3/4. Str. 231–249.
• O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku. Slavistična revija, 1950. Str. 65–89.
• Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe 3, Problem Gazel. Slavistična revija, 1951. Št. 1–2. Str. 10–22.
• Po Finžgarjevi osemdesetletnici. Novi svet, 1951. Str. 292–298.
• O dramatičnem razvoju naše romantike. Jezik in slovstvo, 1967. Št. 2. Str. 33–42.
• O Cankarjevem epilogu vinjetam 1899. Jezik in slovstvo, 1967. Št. 5. Str. 133–146.
• Proza Prežihovega Voranca. Jezik in slovstvo, 1968. Št. 3. Str. 75–83.
• Ivan Cankar: Hiša Marije pomočnice. Slavistična revija, 1969. Št. 1.. Str. [183]–191.
• Beseda o Krstu pri Savici. Prostor in čas, 1972. Št. 11/12. Str. 625–630.
• Petrarca in Prešeren. Petrarca i petrarkizam u slavenskim zemljama. Priredil Frano Čale. Zagreb, Dubrovnik: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1978. Str. 469–474.
• Pogled na pripovedništvo Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Koroški fužinar. Pos. št. 18. II. 1980. Str. 22–23.

[uredi] Uredniško delo

• Zbrana dela Frana Levstika III.–IV. zv. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1931–5.
• Zbrana dela Frana Levstika I.–IX. zv. Ljubljana: DZS, 1948–61.
• Stanko Vraz, Slovenska djela I., II. Zagreb: 1952.
• Izbrani eseji in razprave I., Ljubljana: 1952. (dela Ivana Prijatelja)
• Izbrani eseji in razprave II., Ljubljana: 1953. (dela Ivana Prijatelja)

[uredi] Zunanje povezave

• Miran Hladnik: Moj študij Slodnjaka. [1]

[uredi] Glej tudi

• Seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev
• Seznam slovenskih pisateljev