Ivan Prijatelj
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan Prijatelj
Ivan Prijatelj, slovenski literarni zgodovinar in prevajalec, teoretik in esejist, * 23. december 1875 Vinice pri Sodražici, † 23. maj 1937, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Prijateljevi starši so imeli majhno kmetijo, ukvarjali pa so se tudi z izdelovanjem suhe robe. V šolo je začel hoditi šele pri devetih letih, po treh letih ga je oče vzel s sabo na krošnjarsko pot po Gornjem Koroškem in Gornjem Štajerskem. Leta 1898 je z odliko končal klasično gimnazijo. V tem času se je preživljal z inštrukcijami in literarnim delom. Po maturi se je vpisal na študij medicine na Dunaj, a se je po treh mesecih prepisal na slavistiko in klasično filologijo. Zaradi dobrega znanja ruščine in poznavanja ruske literature je kmalu postal knjižničar in varovanec Vatroslava Jagića. Leta 1902 je doktoriral. V Zagrebu je zbral literaturo o ilirizmu in leto kasneje odšel kot štipendist v Rusijo, kjer se je posvečal predvsem novejši ruski literarni zgodovini. Po krajši vrnitvi domov ga je želja po znanju spet gnala v svet: v Moskvo, Helsinke, Varšavo, Berlin, Dresden, Prago in Pariz. Leta 1905 je dobil službo v dunajski Dvorni knjižnici in ob tem učil ruščino na orientalski in eksportni akademiji. Leta 1919 se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur. Upiral se je centralistični politiki slovenske liberalne stranke, zaradi česar so ga številni njegovi nekdanji somišljeniki obsojali. Po smrti sina edinca leta 1932 se je zelo zaprl vase in veliko časa preživel v počitniški hiši v Polhovem Gradcu. Prijatelj je bil v študijskih letih 1920/1921 in 1932/1933 dekan Filozofske fakultete v Ljubljani.
[uredi] Področja raziskovanja
Ivan Prijatelj je proučeval zlasti novejše slovensko kulturno in politično življenje. Pisal je eseje in monografije o ruskih in slovenskih avtorjih (npr. Kersnik, Murn). Z vidika literarne vede je pomemben zaradi svoje prve celovite zasnove literarne znanosti na Slovenskem. Leta 1919 je imel nastopno predavanje na ljubljanski univerzi z naslovom Literarna zgodovina (prvič natisnjeno l. 1952 v prvi knjigi Prijateljevega izbranega dela Eseji). V njem je omejil pojem književnosti: »Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov. Njeni umotvori niso več slučajni pojavi, ampak se vrste v organični, živi, razvojni zvezi, ki jo tvorijo med sabo proizvod, avtor in njega narod. Na to stopnjo slovstva uvrščamo predvsem in v prvi vrsti leposlovne umetnike, ki kot osebnosti, došle do svoje narodne samozavesti, trajno žive, gibljejo in zanimajo družbo.« (Str. 6.) Književnost je torej po njegovem mnenju nasledek najvišje kulturne zavesti nekega naroda in psihološko dejstvo.
Uvedel je razločevanje med tremi pojmi:
- slovstvo (slovo = beseda – rus.) – vse, kar je izraženo z besedo,
- književnost – tisti del slovstva, ki je zapisan,
- literatura – umetnost, leposlovje (ne samo umetniška dela, ampak tudi stilistično izvrstni teksti, ki učinkujejo s svojim stilom).
Pri tem se je oprl na Vissariona G. Belinskega, ki govori o slovesnosti, pismenosti in književnosti.
Prijateljevo razumevanje literature je dvojno: - ožje: dela z estetsko dimenzijo v ospredju (visoka literatura), - širše: poleg visoke literature še trivialna, zgodovinska dela, eseji, naravoslovni spisi, politični govori, priročniki, reklamna besedila ipd.
Ivan Prijatelj je bil prvi slovenski literarni zgodovinar s svojimi lastnimi načeli in raziskovalnimi metodami.
[uredi] Dela
- Izbrano delo, ur. Franc Zadravec, 1976
- Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja, ur. Anton Slodnjak, 1952-1953
- Duševni profili slovenskih preporoditeljev, 1935
- Uvod v zgodovino kritike, 1928
- O kulturnem pomenu slovenske reformacije, 1997 (faksimile)
- Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848-1857, 1937
- Drama Prešernovega duševnega življenja, 9. sept. 1905 (predavanje)
- Med Levčevim "Ljubljanskim zvonom" in Hribar-Tavčarjevim "Slovanom", 1930
- Leto 1868. v slovenski literaturi,1930
- Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-ih in 70-let, 1927
- Janko Kersnik: njega delo in doba, 1910-1914
- Psihologični paralelizem s posebnim ozirom na motiv slov. narodne pesmi, 1902
- Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma, 1921
- Vrazova popotovanja po Slovenskem, 1910
- Ustanovitev "Ljubljanskega zvona" in celovškega "Kresa", 19--
- Slovenačka književnost. S predgovorom Pavla Popovića, 1920
- Bleiweis in drugi - pred policijo, 1909
- Kulturna in politična zgodovina Slovencev od 1848 do 1895, 1938-1940
- Klasje z domačega polja. Zbirka najboljših del slovenskih pisateljev, 1866
- Levstikov politični list "Naprej" 19--
[uredi] Dela o Prijatelju
- Zadravec, Franc, Ivan Prijatelj in ruska literatura. Slavistična revija, letn. 53, št. 3 (jul.-sep. 2005), str. [363]-377.
- Barbarič, Štefan (ur.), Prijateljev zbornik: ob stoletnici rojstva. Ljubljana: Slovenska matica, 1975
- Paternu, Boris, Prijateljeva zasnova moderne literarne zgodovine (ob njenem jubileju) 1919-1989. Slavistična revija, let. 38, 3 (1990), str. 191-207.
