Polica, Grosuplje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glej Polica (razločitev).

Polica, Grosuplje
Zemljevid:	Polica, Grosuplje
Nadmorska višina:	463 m
Vrsta:	[[{{{vrsta}}}]]
Ustanovitev:	{{{ustanovitev}}}
Ustanovitelj(i):	{{{ustanovitelji}}}
Prva omemba:	{{{omemba}}}
Trške pravice:	{{{trg}}}
Zgodovinsko ime:	{{{zgodovinsko ime}}}
Mestne pravice:	{{{mesto}}} 522
Pošta:	1290 Grosuplje
Krajevna skupnost:	[[{{{krajevna skupnost}}}|KS {{{krajevna skupnost}}}]]
Občina:	Grosuplje
Pokrajina:	Dolenjska
Stat. regija:	Osrednjeslovenska regija
Vir: SURS, popis prebivalstva 2002.

Polica je naselje v občini Grosuplje. Leži 463 m nad morjem na gričevnati pokrajini ob severnem kraku avtoceste A2 (Ljubljana - Novo mesto). Avtocesta deli vas na dva dela: nad starim jedrom vasi je Hrib, kjer stoji cerkev sv. Jakoba, v zadnjih desetletjih pa je nastal na drugi strani avtoceste novejši del vasi. Okolica Police je gričevnata, doline in bregovi so pokriti z gozdovi, na položnih gričih se sončijo vasice. Najbližje prometnim povezavam ležijo Mala Stara vas (370 m nadmorske višine) in Velika Stara vas (380 m) ter Polica (463 m), bolj skrite so vasi Troščine (430 m), Kožljevec (440 m) in Blečji vrh (546 m). V posvetnem smislu spadajo vse te vasice v občino Grosuplje, v cerkvenem pa pod župnijo Polica.

Danes v vasi skoraj ni več pravih kmetov, večina prebivalcev se vozi na delo v Grosuplje in v Ljubljano. Vas premore nekaj obrtnih delavnic, gasilsko društvo in podružnično šolo. Dosti krajanov je priseljenih.

Polica je v listinah prvič omenjena leta 1301 v zvezi s stiškim samostanom in popolnoma jasno leta 1372 z omembo "ad s. Jacobum in Pollitz".

Bližnja in daljna okolica Polica je bila poseljena v rimskih, del celo v predrimskih časih. Poselitev ožjega poliškega prostora iz rimskih časov je evidentirana vsaj na treh krajih, ni pa še raziskana. Rimske izkopanine se pojavljajo skoraj v vsaki vasi. V Šmarju so našli v bližini cerkve, pa tudi drugod vrsto grobov, Rimljani so bili navzoči v Grosuplju, Višnji gori, v Stični, v Št. Vidu. Življenje v tem času pa se je razvilo tudi izven dolinskega sveta: na Pristavi, na Ilovi gori, na Blečjem vrhu, na Polici, v Žalni, nadalje v Zgornjih Duplicah in v Veliki Stari vasi.

V neposredni bližini Police so na griču ob deželni cesti Polica - Stara vas dobro vidni ostanki predrimske utrdbe. Bližnji zaselek se še danes imenuje Gradišče in je oddaljen manj kot 500 m od župnijske cerkve. Utrdbo so pozneje uporabljali Rimljani, saj je tekla v dolini pod gričem pomembna cestna poveza, ki je vodila iz Ogleja (Aquileia) preko Ljubljane (Emona) in Višnje gore naprej do Siska (Siscia). Z utrdbe na griču pa je bilo mogoče zelo dobro varovanje te cestne povezave. Za časa turških vpadov so okoličani utrdbo preuredili v tabor, čigar ostanki so ohranjeni. Po koncu turških vpadov so Poličani uporabili kamenje tega utrjenega tabora za gradnjo nove cerkve v svoji vasi.

Pokrajina okrog Police je bila zelo primerna za poselitev že v starem veku, vas sama pa leži preblizu omenjene cestne povezave med Padsko in Panonsko nižino, kar je bil verjetno glavni vzrok, da je bila poseljena pozneje, kot pa okoliški in malo bolj skriti kraji. Bližnji okoličani so poselili Polico v večji meri najpozneje potem, ko so prenehali mađarski vpadi v rodovitno Padsko nižino. Ti, še poganski nomadi so namreč v letih 898 do 955 okrog tridesetkrat prešli ozemlje sedanje Slovenije, kajpak po že omenjeni cestni povezavi.

Polica je postala verjetno zaselek nekaj hiš okrog let 950 do 1000, potem ko so prenehali madžarski vpadi, nastala je torej v času, ko so bili pisani Brižinski spomeniki. Poličani in okoličani molitvenih obrazcev niso več potrebovali, bili so zelo verjetno že kakih 100 let kristjani, nihče pa jih ni oviral, da ne bi vsaj še delno živeli po svojih starih šegah in navadah. Polica je imela ugodno lego, ki je privabljala posameznike, da so se naseljevali kot posledica naravnega prirastka prebivalstva. Kmalu po nastanku zaselka se je tudi v teh krajih začel močneje uveljavljati novi, fevdalni red. Polica je postala hubna vas, Poličani in okoličani pa po uvedbi fevdalnega reda podložniki različnim zemljiškim gospodom. Uvedeno je bilo triletno kolobarjenje namesto starega požigalništva, v 11. stoletju sta se uveljavila železni plug, ki je zemljo obračal, namesto lesenega rala, ki je zemljo predvsem rahljal, in kosa namesto manj priročnega srpa.

Polica z okolico je bila v glavnem poseljena do leta 1500, v stiških urbarjih izkazuje vas v tem času 13 kmetij, v naslednjih stoletjih se je zaselek širil in dosegel okrog leta 1800 26 hišnih številk, od katerih pa so bile nekatere že kajže, leta 2006 pa je imela Polica približno 150 hišnih številk. Večina kmetij je bila dolga stoletja podložna stiški opatiji, nekatere zemljiškemu gospodu graščine Boštanj (Weissenstein), ki je bil med podložniki na hudo slabem glasu, ostanek pražupniji Šmarje. Na poselitvenem prostoru Police v preteklosti ni bilo slovanskih kosezov in drugih svobodnjakov, poznejše župnijske matične knjige ne govorijo o bogatih kmetih. Vsi so bili podložniki.

[uredi] Viri

• Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda, 2. del, zal. Kmečka knjiga, Ljubljana, 1955
• Jože M. Grebenc: Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135, zal. Samostan Stična, 1973
• Metod Mikuž: Topografija stiške zemlje, doneski k zgodovini stiške opatije; doktorska disertacija, Ljubljana, 1946 (94 strani). (COBISS)
• Stane Mikuž: Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine, zal. Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana, 1978 (487 strani)