Pariška komuna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Pariška komuna, ki je obstajala od 26. marca 1871 do "krvavega tedna" (21. - 28. maj) in predstavlja revolucionarno obdobje v Parizu, ko je - proti vladi - oblast v mestu prevzelo ljudstvo. V mnogih drugih francoskih mestih (Marseille, Lyon, Saint-Etienne, Toulouse, Narbonne, Grenoble, Limoges) so po 3. marcu prav tako razglasili komune, ki pa so bile kmalu zatem zavzete. Za Karla Marxa je bila to prva vstaja avtonomnega proletariata.

[uredi] Začetki

Izhodišče Pariške komune je bilo republikansko vzdušje, ki se je razširilo predvsem ob Prvi republiki in v revolucionarni vladi Pariške komune iz leta 1792, kakor tudi v ljudski vstaji junija 1848, v času Druge republike, ki je bila zavzeta na krvav način s strani vlade, ki jo je na oblast pripeljala februarska revolucija leta 1848. Leta 1848 se je na barikadah tudi prvič pojavila rdeča zastava, katere barva predstavlja rdečo kri svobodnih ljudi, medtem ko so na tribojnico gledali kot na sinonim represije.

Od leta 1789 do 1871, so v Franciji vladali pretežno monarhistični ali imperialistični režimi (Prvi imperij, Obnova, Julijska monarhija, Drugi imperij), medtem ko je republikanska oblika vladavine obstajala zgolj nekaj let. Julija 1870, je Napoleon III. pričel vojno s Prusijo, ki ga je, zaradi slabe priprave, hitro privedla do poraza. Tretja republika je bila razglašena 4. septembra 1870, a se je vojna nadaljevala. V Parizu je sredi zime 1870-71 zavladala huda lakota. Jules Favre, vladni minister za zunanje zadeve narodne obrambe, je podpisal premirje z Bismarckom. Le-to je predvidevalo, razen obdobja prenehanja sovražnih dejanj za petnajst dni, z možnostjo podaljševanja, sklic narodne skupščine, opolnomočene zgolj za odločitev o vojni in miru. Volitve 8. februarja so predvidevale močno zastopanost monarhistov v Narodni skupščini. Vsi pariški poslanci so bili republikanci in mnogi med njimi tudi ekstremisti. Republikanska vlada se je zatem sestala v Bordeauxju, zatem v Versaillesu, da ne bi klonila pred pariškimi upori, kakor se je to že zgodilo v času Vlade narodne obrambe (še posebej 31. oktobra).

Republikansko vlado je vodil Adolphe Thiers. Poskušal se je povzpeti na oblast in izpogajati mirovno pogodbo s Prusijo. Parižani, ki so podpirali nasilen pohod, so vseskozi mislili, da bodo lahko uresničili svojo vizijo v celotni Franciji in se niso pustili razorožiti. Zato je prišlo do uporabe sile med vlado republike in delom pariškega prebivalstva (pretežno v vzhodnih okrajih Pariza).

Razlogi za Pariško komuno so torej naslednji: republikansko vzdušje, trpljenje ob obleganju Pariza, vodenje republike s strani monarhistov, vpliv, ki jim je dokončno izginjal. Zato so se odločili za nasilni prevrat.

[uredi] Sprožitev nasilja

Minister Louisa-Philippa, Thiers, je vodil gradnjo ukopov okoli Pariza. To nalogo je prevzel z namenom obrambe mesta pred napadalci, a je tudi računal na možnost, da bo treba narediti konec ljudskim vstajam in bo potrebno zavzeti in zapreti upornike v mestu.

17. marca 1871, je Thiers s svojo vlado tajno zapustil Pariz in ponoči poslal skupino ljudi, da zavzame orožje na griču Montmartre. Istega dne je dal Thiers zapreti Augusta Blanquija (republikanski revolucionar in inštruktor, z vzdevkom "Zapornik", ker je preživel večino svojega življenja po zaporih kraljev in vladarjev), ki je počival pri svojem prijatelju zdravniku v Bretenouxu (Lot). Od tam ga je premestil v neko trdnjavo, z namenom, da se ne bo mogel udeležiti pariške vstaje.

18. marca zjutraj so se Parižani uprli skupini, ki je prišla po orožje in kmalu zatem je omenjena skupina prestopila k upornikom, s čimer je cel Pariz preplavila solidarnost med garnizoni in prebivalstvom. Generala - Lacomte, ki je ukazal streljanje na upornike in Clément Thomas (odgovoren za junijske masakre leta 1848) - sta bila ustreljena na Cesti Rosiers (Rue de Rosiers). To je bil začetek vstaje.

Volitve so pripravili 26. marca: večinoma so bili v zbor izvoljeni predstavniki republikancev, kot so bili Jules Vallès, Charles Delescluzes, Raoul Rigault, Gustave Flourens, Eugène Varlin, Benoît Malon, itn. Liste, ki so se reklamirale z Augustom Blanquijem so dobile ogromno število glasov. Komuna je vodila Pariz do 20. maja, izglasovala avantgardne zakone, ki jih je republika sprejela čez nekaj desetletij (volilno pravico za ženske, prepoved otroškega nočnega dela, ločitev cerkve in države, itn.). Uporabljen je bil republikanski koledar. Izšli so številni pariški časopisi (Le Cri du Peuple, Le Père Duchêne, L'insurgé. itn.).

[uredi] Zatiranje

Glede na to, da so v času komune potekali neprekinjeni spopadi z "versajskimi" vojskami (četami pod poveljstvom Versaillske vlade), kratko obdobje komune pretežno sestavljajo številni vojaški prizori, v katerih je bilo več porazov kakor uspehov. Oboroženi spopadi so bili tudi v središču številnih razhajanj med poslanci komunardne skupščine. Žgoče razprave so privedle do številnih razdorov. Minister, pristojen za vojno, Louis-Nathaniel Rossel je bil pri tem osrednja priča, s čigar pomočjo je danes možno rekonstruirati omenjene dogodke.

Komuna je bila končno premagana med "krvavim tednom", ki se je pričel 21. maja z vstopom versajskih čet v Pariz in se zaključil s poslednjimi spopadi na pokopališču Père Lachaise 28. maja. Vse priče so poročale o številnih eksekucijah po skrajšanem postopku dela "demokratičnih" čet. Po različnih virih lahko predvidevamo, da je bilo med "krvavim tednom" izvršenih 10.000 do 25.000 usmrtitev po skrajšanem postopku, posilstev in umorov komunardnih upornikov.

Zatiranje komunardov je bilo strašno. Več kot 10.000 obsodb na smrt, 4000 deportacij na prisilno delo v Novo Kaledonijo, itn. Zakoni o amnestiji so prišli šele leta 1880.

Pariško komuno, prvo proletarsko revolucinarno oblast, so zatem velikokrat omenjali kot vzor - čeprav z različnimi pogledi - levice, ekstremne levice in anarhisti. Navdihovala je številna revolucionarna gibanja, ki jim je ta izkušnja pomagala pri njihovih revolucijah (revolucija v Rusiji in v njej bližnjih državah, španska revolucija, kolektivisti ter tn.).