Kapela, Selo
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Romanska rotunda v Selu je v enem od najlepših predelov vzhodnega Goričkega, v vasi Selo in v občini Moravske Toplice na dnu selanske doline. Po svoji kulturno-zgodovinski pričevalnosti je kapela romanska rotunda iz prve polovice 13. stoletja. Vizitacijski zapiski iz leta 1698 poročajo, da so jo zgradili templarji. Vendar je ta zgodnjesrednjeveška stavba v letih 1845 in 1846 bila bistveno prezidana.
Provincialno izhodišče za materialni nastanek Selanske rotunde daje tej stavbi poleg turniškega in domanjševskega primera sloves najstarejše stavbe v Sloveniji.
Do leta 1864 je v apsidi selanske rotunde stal poznogotski krilni oltar iz okrog leta 1490, a je bil nato prenesen v Budimpešto. Rotundni prostor najprej ni bil poslikan in ga je oživljala le prosevajoča opečna struktura. Že v prvi polovici 14. stoletja pa je bila za staro osnovo poslikana severna stena pod kupolo z motivi poklona treh kraljev. Gre za zgodnjegotski risarski stil, katerega značilnost je široka črna risba, zapolnjena s ploskovno izrabo barv. Težnje po slikarskem modeliranju še ni zaznati.
Okrog leta 1400 je bila vsa notranjščina znova prevlečena s tanko plastjo ometa in poslikana. Na severni steni se je ponovil ikonografski prizor treh kraljev, medtem ko je na južni steni naslikano nadaljevanje pasijona, ki se pričenja v spodnjem pasu kupole. Ta pas loči od vrha kupole naslikana cikcakasta tračna ornamentika. Centralno mesto na vrhu kupole zavzema čez ves svod razpeta elipsasta mavrična mandorla, v kateri se nahajata sv. Trojica in Kristus. Izven mandorle so razporejeni simboli evangelistov. V spodnjem pasu kupole se v pravokotnih poljih zvrščajo prizori iz Kristusovega trpljenja, ki se nato nadaljujejo v logičnem zaporedju na spodnjem delu stene. Ciklus pasijona se prične tik nad vhodnim oknom s prizorom Kristusa v predpeklu, ki ga nakazuje poosebljena pošast z Adamom v žrelu. Stilno sodijo te slikarije v gotski idealistično-plastični stil.
Spodnji del stene z nišami je bržkone poslikal drug mojster. Vidijo se še ostanki svetniških figur, ki pa so razen nekaterih, ( cerkveni patron sveti Nikolaj, sv. Doroteja, sv. Marjeta, sv. Magdalena ) skoraj povsem uničene.
Čeprav ne poznamo imena selanskih slikarjev, govori njihovo delo o kvalitetah, ki presegajo slikarske zmogljivosti martjanskega, turniškega in velemerskega mojstra Janeza Aquile.
[uredi] Viri
- Pomurje - turistični vodnik, Pomurska založba 1969 (COBISS)
