Frigijščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Frigijščina
Govorni predeli:	osrednja Anatolija
Izumrtje jezika:	domnevno najkasneje v 7. stol. n. št.
Rodovna razvrstitev:	indoevropski frigijščina
Jezikovni kodi
ISO 639-1	-
ISO 639-2	ine
ISO 639-3	xpg

Frigijščina je izumrli indoevropski jezik, ki ga je v starem veku govorilo ljudstvo Frigijcev v osrednji Anatoliji. Predstavlja samostojno vejo indoevropske jezikovne družine.

Vsebina

1 Značilnosti
2 Pisava in napisi
- 2.1 Primer frigijskega napisa
3 Viri
4 Zunanje povezave
5 Glej tudi

[uredi] Značilnosti

Zaradi skromnih virov njeno mesto v okviru indoevropske družine ni dokončno pojasnjeno. Sprva so jo jezikoslovci (tudi na podlagi zgodovinskih virov) povezovali s starimi indoevropskimi jeziki balkanskega prostora, predvsem s tračanskim, in predpostavljali trako-frigijsko jezikovno skupino. Ker pa je tračanski jezik še bolj skromno izpričan kot frigijski, ta povezava ni zanesljivo dokazana. Zdi pa se verjetno, da je med današnjimi indoevropskimi jeziki frigijščini blizko sorodna armenščina (Mallory 1989: 32-35).

[uredi] Pisava in napisi

Frigijske napise časovno delimo v dva temeljna korpusa: starofrigijski in novofrigijski. Starofrigijski napisi so iz obdobja med 8. in 4. stoletjem pr. n. št. in izvirajo predvsem iz Gordiona, prestolnice Frigije. Nato pride do nekajstoletnega zatona, ki se prekine šele v 1. stoletju n. št., ko nastopi obdobje novofirgijskih napisov. Iz prvih stoletij n. št. je tako ohranjenih okoli 110 napisov, pisanih v različici grške pisave, ki so po vsebini prepovedi skrunjenja grobov. Kot govorjeni jezik je frigijščina izpričana še v 5. stoletju n. št., najkasneje do 7. stoletja n. št. pa je izumrla (Haarmann 2002: 166-167).

[uredi] Primer frigijskega napisa

Starofrigijski napis M-01a:

frigijsko: ates arkiaevais akenanogavos midai lavagtaei vanaktei edaes
slovensko: Ates je posvetil in izklesal ta kamen za Midasa, zaščitnika ljudstva, kralja

(Brixhe in Lejeune 1984 (M-01a); slovenski prevod prirejen po Mallory 1989: 32)

Poleg frigijskih napisov je v zgodovinskih virih ohranjenih nekaj frigijskih osebnih in krajevnih imen ter citatnih besed, morda najbolj zanimiv primer pa je zgodba grškega zgodovinopisca Herodota. Herodot poroča, da je egipčanski kralj Psametih, ki je vladal med letoma 663 in 609 pr. n. št., nekoč želel odkriti, kateri je najstarejši jezik na svetu. To je storil tako, da je dva otroka po njunem rojstvu obvaroval pred tem, da bi slišala kakršnokoli človeško besedo, preden bi sama spregovorila, misleč, da bi njune prve besede razkrile prvotni jezik človeštva. Prva beseda, ki sta jo otroka spregovorila, je bila bekos, kar je po Herodotovem poročilu frigijska beseda za kruh in tako so verjeli, da je frigijščina najstarejši jezik človeštva (Mallory 1989: 32).

[uredi] Viri

Claude Brixhe, Michel Lejeune: Corpus des inscriptions paléo-phrygiennes. 2 vols. Paris: Éditions Recherche sur les Civilisations, 1984. ISBN 2-86538-089-0.
Harald Haarmann: Lexikon der untergangenen Sprachen. München: Beck, 2002. ISBN 3-406-47596-5. Str. 166-167.
J. P. Mallory: In Search of the Indo-Europeans. London: Thames and Hudson Ltd, 1989 (Repr. 1992). ISBN 0-500-27616-1.