Bela luknja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Béla lúknja je v astrofiziki domnevno zelo masivno nebesno telo, katerega obstoj je zelo vprašljiv. Gre za zrcalno sliko črne luknje, s to razliko, da črna luknja posrka vse, medtem ko bela luknja vse izvrže. Tega ne stori v trenutku, kakor se »rodi« črna luknja (pri zelo masivnih zvezdah), ampak postopoma, ko se v spirali oddaljuje od prvotnega telesa. Snov okoli bele luknje po energijskem obsegu močno presega energijo običajnih zvezd - na področju, ki je veliko kot naše Osončje, se nahaja masa in s tem energija več milijard sonc, kar je nekako tako, kot bi imelo telo absolutni izsev celotne galaksije. Pri belih luknjah čas teče v nasprotni smeri kot pri črnih luknjah. Bele luknje morajo imeti sestrske črne luknje in morda kršijo drugi zakon termodinamike.

Ta astronomska telesa so izstopne točke popotnikov, ki premagujejo astronomske razdalje s pomočjo črnih lukenj, in se jim uspe izogniti neprehodni steni gravitacijske singularnosti in s tem v vzporedno Vesolje ali v zelo oddaljen predel Vesolja. Ta telesa imajo po fizikalnih lastnostih določene vzporednice s kvazarji in kroglastimi kopicami. Mogoče bodo kmalu ta telesa potrdile nove fizikalne enačbe in modeli in bodo v marsičem obrnili na glavo naše razumevanje sveta, kot sta ga Einsteinova splošna teorija relativnosti, Heisenbergovo načelo nedoločenosti in kvantna teorija. Zanimiva pa je tudi teorija o superstrunah. Morda so kvazarji bele luknje in ne supermasivne črne luknje.

Bele luknje lahko nastanejo, če se sesede zvezda, ki jo sestavlja antimaterija.

Lahko bi tudi rekli, da so kvazarji robne bele luknje, tisti robni pogoj brez roba, ki ga je omenjal Stephen Hawking, ki trdi, da roba pravzaprav sploh ni. Vesolje bi se v grobem dalo primerjati z milnimi mehurčki. Membrane so robni pogoj gostih, a manjših, vesolij.