Slavoj Žižek
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slavoj Žižek, slovenski filozof, * 21. marec 1949, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Leta 1971 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in sociologije, na isti ustanovi pa še magistriral in doktoriral (1981). Drugič je doktoriral na temo psihoanalize v Parizu (Universite Paris-VII).
Žižek je eden od filozofov z največjo publiciteto v svetovnem merilu. Njegova področja delovanja so psihoanaliza (Lacan-ovstvo), politična filozofija, nemški idealizem, itd.
Kot raziskovalec je zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar je njegova funkcija na tej ustanovi bolj častna, saj ne opravlja rednih predavanj. Kot redni profesor predava na "European Graduate School for Media & Communications" (Saas Fee, New York, Dresden), kot gostujoči profesor pa obiskuje pomembne univerze vseh držav sveta. Posebno priljubljenost dosega v ZDA, na Japonskem in v Južni Ameriki.
Leta 2004 se je poročil s filozofinjo in lepotnim modelom, 26-letno Argentinko Analio Hounie, njegova prejšnja žena je bila Renata Salecl.
Leta 1990 je Slavoj Žižek kandidiral na slovenskih predsedniških volitvah, kot kandidat LDS.
Eden najbolj odmevnih mislecev in najpogosteje citiranih avtorjev našega časa je svojo misel naredil za razburljiv šport, predavanja pa za odmevne nastope. Več kot sto izvirnih in prevodnih knjig potrjuje radikalen vpliv njegove kritične misli, ki je deležna presežnih oznak, kot denimo “najboljši intelektualec po Antiojdipu” ali “najtehtnejše teoretsko delo zadnjih let”. “Slavoj Žižek ni običajen mislec,” pravi Tony Myers na ovitku knjige o Žižku, ki je izšla v zbirki Routledge Critical Thinkers. “Zaradi kombinacije psihoanalize, filozofije in politike v zapeljivo celoto je njegov pristop vedno svež in navdušujoč. Podobno izjemen je tudi nabor tem, ki se jih loteva: od politične apatije sodobnega življenja do šale o možu, ki se boji, da ga bo pojedla kokoš; od etičnega junaštva Keanuja Reevesa v Hitrosti do tega, kako straniščne školjke razkrivajo narodovo dušo.Bil je učenec in je interpret Jacquesa Lacana, piše pa o fundamentalizmu, ljudski toleranci, politični korektnosti, globalizaciji, subjektivizaciji, človekovih pravicah, Leninu, mitih, Alfredu Hitchcocku itd.
Od leta 2006 ga zastopa agencija Proartes.
[uredi] Subjektivizacija
|
Ta članek (oz. del članka) je slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti. Po končanem delu sporočilo odstranite. |
Njegovi teksti opisujejo identitete, nastanek identitet in njihov odnos do neposrednega okolja, sestavljenega iz simbolnega in imaginarnega. Z razširitvijo na realno prevzame triadični model, kakor ga je v psihoanalizi uporabljal Lacan. Za produkcijo realnosti so potrebni strah, poželenje ali podobni nevidni ali bolje rečeno nezavedni procesi. Splošno se zrcali v posebnem, v "simptomu" - Freud je recimo menil, da se šele v zarečenem skriva resnica.
Nezavedno, ki je strukturirano kot jezik, se orientira po objektu poželenja. Ti objekti so naključni, vendar morajo ustrezat določenemu okvirju, da jih lahko poželimo. Imajo določene lastnosti, med drugim to, da se nam ti objekti izogibajo. Poželenje ima zmeraj, če povzamemo Luisa Buñuela, "obskurne objekte".
Ta objekt je simptom človeka, lahko pa postane tudi nasprotno, fetiš. Piše o fetišu, ki je pravzaprav nasprotje simptoma. Le-ta strukturira kot trajna laž naše celotno življenje, ki ga pa s tem ohranja. "Fetiš je utelešenje laži, ki nam omogoča prenesti neprebavljivo resnico" (Slavoj Žižek 2000). Resnica je realnost (v lakanovskem pomenu besede) sama - izoliran objekt, "objekt a", katerega fascinanten in pomemben obstoj omogoča strukturalno realnost, družbeni red. Ta realnost omogoča pridobitev distance do navadne realnosti: vpelje se objekt, ki nima mesta v njej, ki se ga ne da poimenovat ali simbolizirat - recimo fotokolaž zaljubljencev v filmu "Truman show". Žižek meni, da mora vsaka simbolna struktura vsebovat element, ki uteleša trenutek nemogočega, okoli katerega je nameščena. To je hkrati nemogoče in realno (v svojem vplivu). Toda simptom je vrnitev podjarmljene resnice v drugi obliki.
Žižek je ta objekt a, ki ga Hitchcock imenuje tudi "MacGuffin", razložil takole: "MacGuffin je vsekakor "objet petit a" - pomanjkanje, preostanek realnosti, ki sproži simbolni proces interpretacije, vrzel v centru simbolnega reda, iluzija "skrivnosti", ki jo je treba razložiti, interpretirati."
[uredi] Realno, simbolno in imaginarno
[uredi] Postmodernost
[uredi] Kritika Žižka
Žižek, ki je poznan tudi kot "filozofski zabavljač", prenaša svoje znanje v sfero družbe. To je lahko problematično, saj te teorije med drugim obravnavajo simptome in sintome. Spremembo obravnava Žižek zmeraj le kot prehod v simbolnem - tako je nemogoče v tem primeru govoriti o razvoju, učnem procesu ali družbenih dejanjih.
[uredi] Dela
2006 The Parallax View (MIT)
2001 On Belief (Verso)
2001 The Fright of Real Tears: Krzysztof Kieslowski between Theory and Post-Theory (BFI)
1999 The Ticklish Subject: The Absent Centre of Political Ontology (Verso)
1997 The Plague of Fantasies (Verso)
1992 Enjoy Your Symptom! Jacques Lacan in Hollywood and Out (Routledge)
1989 The Sublime Object of Ideology (Verso)
[uredi] Viri
- Heil, Reinhard: Die Kunst des Unmöglichen. Slavoj Žižeks Begriff des Politischen, in: Oliver Flügel/Reinhard Heil/Andreas Hetzel (Hrsg.): Die Rückkehr des Politischen. Demokratietheorien heute. Wissenschaftliche Buchgesellschaft Darmstadt, Darmstadt 2004, ISBN 3-534-17435-6. Leseprobe
- Andreas & Mechthild Hetzel: Slavoj Žižek. In: Stephan Moebius & Dirk Quadflieg (Hg.): Kultur. Theorien der Gegenwart. Wiesbaden: VS- Verlag für Sozialwissenschaften, 750 S., 2006, ISBN 3-531-14519-3
