Ivan Grohar
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan Grohar, slovenski slikar, * 15. junij 1867, Spodnja Sorica, † 19. april 1911, Ljubljana.
Že kot otrok je kazal zanimanje za slikanje, vendar se njegov talent ni mogel razvijati, saj je bil sirota in je živel v pomanjkanju. Leta 1888 ga je domači župnik Anton Jamnik peljal na ogled razstave v Škofjo Loko in mu omogočil, da je poleti delal pri cerkvenem slikarju Matiji Bradašku v Kranju. Odpravil se je tudi v Zagreb, kjer je v ateljeju Spiridiona Milanesija ustvarjal do vpoklica v vojsko. Vojaško življenje je težko prenašal, zato je dezertiral in se odpravil proti Benetkam. Ker je tam ostal brez vsega, se je šel prijavit na avstrijski konzulat v Trst. Leta 1889 je bil na sodišču obsojen na krajšo zaporno kazen in podaljšanje vojaškega roka za eno leto.
Leta 1892 je pri kranjskem deželnem odboru v Ljubljani vložil prošnjo za finančno podporo za študij na Deželni risarski šoli v Gradcu. Podporo so mu odobrili. Dve leti kasneje je vložil prošnjo za podporo pri študiju na Akademiji upodabljajočih umetnosti (Akademie der bildenen Kűnste) na Dunaju. Podpora je bila odobrena, vendar kljub odlično opravljenim izpitom ni bil sprejet, ker še ni končal šole v Gradcu. Zato je nadaljeval šolanje v Gradcu in ga zaključil konec leta 1894. Avgusta 1896 je odprl svoj atelje v Škofji Loki. Delal je tudi v Műnchnu, kjer je obiskoval slikarsko šolo Antona Ažbeta. Doma se je spoznal z Rihardom Jakopičem. Jeseni 1900 je sodeloval na I. slovenski umetniški razstavi, ki jo je pripravilo Slovensko umetniško društvo (SUD). Bil je izvoljen za blagajnika SUD in si od društva nezakonito sposodil denar. Obsojen je bil na 3 mesece zapora. Po končani zaporni kazni je 1903 odpotoval na Dunaj.
Leta 1904 so impresionisti (Rihard Jakopič, Matej Sternen, Matija Jama in Ivan Grohar) razstavljali v Mietkejevi galeriji na Dunaju kot Umetniški klub Sava. Poželi so velik uspeh in prodali nekaj slik. Kasneje je Grohar razstavljal v dunajski Secesiji, v Beogradu, Londonu, Krakovu, Varšavi, Trstu, Devinu, Berlinu, … Kljub temu je bil še vedno finančno nepreskrbljen. Deželni odbor mu je po posredovanju Janeza Evangelista Kreka in Riharda Jakopiča leta 1911 odobril 2000 kron podpore za umetniško potovanje v Italijo. Iz Sorice je prišel v Ljubljano, da bi si nakupil vse potrebno za pot. Vendar je bil tako oslabljen od bolezni, ki jo je skrival, da so ga odpeljali v Deželno bolnišnico v Ljubljano, kjer je 19.4.1911 umrl zaradi jetike. Za sabo je pustil neprecenljive umetnine in nekaj dolgov, ki jih je poravnal Rihard Jakopič. Jakopič je v svojem umetniškem paviljonu pripravil VI. umetniško razstavo, ki je bila posvečena spominu na Ivana Groharja.
Grohar je pričel kot cerkveni slikar, nadaljeval kot realist. Nanj je vplival Giovanni Segantini. Po letu 1900 je slikal s simbolističnimi prvinami, vendar ga je kasneje dokončno prevzel impresionizem.
Leta 1926 so mu pripravili spominsko razstavo. Imel je velik vpliv na kasnejše umetnike, njegovega Sejalca sta simbolično prevzeli Semenarna Ljubljana in Turistično društvo Sorica. Njemu v čast v Škofji Loki vsako leto pripravijo Malo Groharjevo slikarsko kolonijo.
Pomembnejša dela: Brna (1899), Srce Jezusovo (1900), Pod Koprivnikom (1902), Rafolško polje (1903), Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja Loka v snegu (1905), Sejalec (1907), Krompir (1909/1910), Mož z vozom (1910), Črednik (1910),…
[uredi] Viri
- Brejc, Tomaž, Slovenski impresionisti in evropsko slikarstvo. Ljubljana, 1982.
- Jaki, Barbara et al, Ivan Grohar : Bodočnost mora biti lepša. Ljubljana, 1997.
- Podbevšek, Anton, Ivan Grohar : Tragedija slovenskega umetnika. Ljubljana, 1937.
- Slovenski biografski leksikon, s.v. "Grohar Ivan".
- Stele-Možina, Melita, Likovni zvezki, zv. 3, Ivan Grohar. Ljubljana, 1962.
