Ilmenski Slovani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ilmenski Slovani (rusko Ильменские славяне: Il'menskie slavjane; znani tudi kot Словене: Slovene - Sloveni) so bili najsevernejše pleme zgodnjih vzhodnih Slovanov, ki je od 6. do 10. stoletja naseljevalo obale Ilmenskega jezera ter porečja rek Volhov, Lovat, Msta in zgornji tok Mologe, desnega pritoka Volge.

Ilmenski Slovani so zapustili nekaj arheoloških spomenikov iz obdobja med 6. in 8. stoletjem, poljedelske naselbine in visoke stožčaste kurgane z upepeljenimi telesi. Najstarejša naselbina izhaja iz 7. ali 8. stoletja. Veliko arheoloških najdb, kot so kovinske konice za lesene pluge, kažejo, da so imeli Ilmenski Slovani dobro razvito poljedelstvo.

Glavni mesti Ilmenskih Slovanov sta bili Stara Rusa (Старая Русса) in Novgorod, ki sta nastali v času med 9. in 10. stoletjem. Ozemlje Ilmenskih Slovanov je kasneje postalo središče Novgorodske republike.