Hamurabi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glej Hamurabi (razločitev).

Antična Mezopotamija

Evfrat – Tigris

Asiriologija

Mesta / imperiji

Sumerija: Uruk – Ur – Eridu

Kiš – Lagaš – Nipur

Akadski imperij: Akad

Babilonija: Babilon – Isin – Susa

Asirija: Ašur – Ninive

Nuzi – Nimrud

Babilonija – Kaldeja –

Elam – Amoriti

Hurjani – Mitani – Kasiti

Kronologija

Sumerski kralji

Asirski kralji

Babilonski kralji

Jezik

Klinopis

Sumerščina – Akadščina

Elamitščina – Hurjanščina

Mitologija

Enuma Eliš

Gilgameš – Marduk

Hamurabi je bil šesti babilonski kralj iz prve babilonske dinastije Amoritov. Uspelo mu je zavzeti Sumersko in Akadsko kraljestvo in uničiti zadnjo sumersko dinastijo, ki je prihajala iz mesta Isin. S tem je postal prvi kralj Babilonskega imperija.

Babilonskemu imperiju je Hamurabi vladal od leta 1792 pr. n. št. do svoje smrti v letu 1750 pr. n. št. (datumi so le ohlapno določeni). Prvi je vse Medrečje (Mezopotamijo) združil pod babilonsko nadvlado.

Prva desetletja njegovega vladanja so bila dokaj mirna, v 30. letu vladavine pa je Hamurabi uničil zavojevalsko vojsko, ki so jo sestavljali Elamiti in druga ljudstva. V odločilni bitki jih je pregnal iz Babilonije. V naslednjih dveh letih je svojemu gospostvu dodal mesti Larso in Jamutbal ter združeval Babilonijo v enotno monarhijo s prestolnico v Babilonu. Ponovni pridobitvi babilonske samostojnosti je sledil velik književni preporod, njihova vladavina pa je bila spoštovana celo do obal Sredozemskega morja. Arheologi so odkrili veliko število glinenih tablic, popisanih z raznimi besedili, čas nastanka katerih sega v obdobje vladavine Hamurabija in njegovih naslednikov. Ena izmed njih, ki nosi zahtevo po 240 vojakih iz Situla in Asirije, potrjuje, da je bila slednja v tem času pod babilonsko nadvlado.

Hamurabi je babilonsko ozemlje najprej razširil z zavzemanjem mest južno od Babilonije, potem pa je nadaljeval z osvajanjem večjega dela Medrečja. Njegova vojaška osvajanja segajo v pozno dobo njegove vladavine. Morda je nanje vplival padec Šamsi-Adadovega imperija.

Hamurabi je verjetno najbolj poznan po zakoniku, ki ga je dal sestaviti in je imenovan po njem. Hamurabijev zakonik je bil napisan na kamniti steli in postavljen na javno mesto, kjer so ga lahko videli vsi podložniki, četudi so le redki znali brati. Stelo z zakonikom so kot plen odnesli Elamiti v svojo prestolnico Suso, ko so v 12. stoletju pr. n. št. oplenili Babilon. V Susi je bila stela znova odkrita leta 1901, zdaj pa stoji v pariškem Louvru. Čeprav so za današnji čas kazni iz Hamurabijevega zakonika neusmiljeno stroge (velja talionsko pravo, ki ga ponazarja načelo zob za zob), dejstvo, da se Hamurabi ni zadovoljil le z zapisom zakonov svojega kraljestva, temveč jih je skušal še urediti v sistematično celoto, zakonik postavlja za pomemben korak v razvoju civilizacije. Tudi načelo, da je obsojenec nedolžen, preden mu je krivda dokazana, prihaja že iz Hamurabijevih zakonov.

Hamurabi se je tudi na druge načine trudil izboljšati položaj v deželi - tako je, denimo, pripomogel k razvoju namakalnega poljedelstva.

Šibki Hamurabijevi nasledniki niso mogli vzdržati vojaškega pritiska Hetitov, ki jih je vodil kralj Mursilis I. Uspelo jim je uničiti Babilonski imperij. Babilonu so kasneje za okrog 400 let (približno med letoma 1595 pr. n. št in 1155 pr. n. št. zavladali Kasiti, ki so še spoštovali Hamurabijev zakonik.

Nekateri verski zgodovinarji povezujejo Hamurabija s svetopisemskim Nimrodom, saj naj bi oba imela podobne vojaške dosežke. Po svetopisemski legendi naj bi bil Nimrod vnuk Noetovega sinu, ime Hamurabi pa lahko razlagamo kot Hem Veliki [1].