Martin Heidegger
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Martin Heidegger, nemški filozof, * 26. september 1889, Meβkirch, Nemčija, † 26. maj 1976, Freiburg.
Heidegger je eden najpomembnejših sodobnih nemških in evropskih filozofov. Študiral je na univerzi v Freiburgu pod mentorstvom Edmunda Husserla, izumitelja filozofske smeri fenomenologije. Tam je leta 1928 postal profesor. Imel je neizmeren vpliv na številne filozofe in filozofske usmeritve, ki so prišle za njim. Nekateri izmed njegovih študentov so bili Hans-Georg Gadamer, Hans Jonas, Emmanuel Levinas, Hannah Arendt, Leo Strauss, Xavier Zubiri in Karl Löwith. Po drugi strani je seznam tistih, ki so njegovo filozofijo študirali in jo vključevali v svoja dela še daljši, med njimi so tako zveneča imena kot je Maurice Merleau-Ponty, Jean-Paul Sartre, Jacques Derrida, Michel Foucault, Jean-Luc Nancy in Philippe Lacoue-Labarthe, če jih naštejemo samo nekaj.
Ne glede na njegovo navezanost na fenomenologijo velja Heidegger in njegova filozofija za temelj naslednjih filozofskih smeri: eksistencializem, dekonstruktivizem, hermenevtika in postmodernizem. Heidegger je ustvaril filozofijo v kateri trdi, da narava človekovega obstoja vključuje njegovo aktivno delovanje v svetu. Poskušal je tudi preusmeriti zahodno filozofijo stran od metafizičnih in epistemoloških vprašanj in bolj poudarjati ontološka vprašanja, kot je recimo vprašanje »biti« oziroma ultimativnega pomena obstoja. Vprašanje po biti je namreč temeljno vprašanje v katerem se suče mišljenje »zahodnega« sveta, njegovi začetki pa segajo že v čas starih Grkov in predvsem Parmenida, ki se je prvi vprašal po biti in tudi opozoril na njeno sopripadnost z mišljenjem. Posledično se je izoblikovala ontološka diferenca med bitjo in bivajočim, ki se pozneje usodno vgradila v naše »zahodne« metafizične jezike. Ker pa je v 19. in predvsem v 20. stoletju postala bit ne-bistvena, je postalo ne-bistveno tudi mišljenje in sama govorica. To se je zgodilo z Georgom Wilhelmom Friedrichom Heglom, ki je zaključil hermenevtični krog, ter mišljenje in bit ponesel v absolutno sopripadnost. Od začetka 19. stoletja dalje se več ne sprašuje po biti, bit je dokončno postala nekaj odvečnega, nekaj ne-bistvenega. Danes se filozofske debate, predvsem po zaslugi Heideggra, tako vedno bolj sučejo predvsem okoli tega, kako naj se rešimo iz tega »dogodja« (Ereignis) ne-bistva biti, kako se naj torej rešimo iz prazne in totalizirajoče biti, ki nas je v 20. stoletju popeljala v najhujše strahote in katastrofe povzročene prav od modernega človeka. Kako naj se današnje človeštvo sploh ove nevarnosti v kateri smo se znašli. Nevarnost, ki se je pojavila kot "postavje" (Gestell), kot sebe za(s)tirajoči izziv, ta nevarnost namreč ni nič bivajočega, je zgolj posledica "dogodja" (Ereignis). Je posledica stoletnega, pravzaprav tisočletnega raznosa, kot kroženja biti in bivajočega, šele tako smo namreč lahko prišli tudi do ne-bistva biti in celo ne-bistva govorice, ki temeljno določa človeka. Znašli smo se v veliki nevarnosti, ki pa se je človeštvo (še vedno) ne zaveda.
Heidegger danes velja za verjetno najvplivnejšega in najpomembnejšega filozofa 20. stoletja, hkrati pa tudi za eno najbolj spornih oseb med filozofi. O njem kroži ogromno napačnih govoric, kot je na primer ta, da je Heidegger mislec oziroma filozof biti. Heidegger je mislec, ki je opozoril na ne-bistvo biti po dovršitvi metafizike, z zaključitvijo hermenevtičnega kroga, ki se je zgodila z Heglom, ni pa mislec biti. Misleci biti so pravzaprav vsi filozofi vse od starih Grkov pa do Hegla in prav Hegel je tisti, ki je bit pripeljal do njenih skrajnih možnosti in, če si kdo zasluži naziv mislec biti je to lahko Hegel nikakor pa ne Heidegger. Drugi še bolj sporen mit, ki kroži o Heideggru pa je, da je Heidegger simpatiziral z nacisti. Heidegger je sicer res v samem začetku Hitlerjevega vzpona na oblast sodeloval z nacisti, nenazadnje je bil tudi rektor univerze, nikakor pa ne moremo trditi, da je simpatiziral z njimi, ravno nasprotno prav Heidegger je tisti, ki je podal najglobljo in najtehtnejšo kritiko vseh totalitarizmov in seveda tudi nacizma.
Verjetno njegovo najbolj znano delo ima naslovom Bit in čas (Sein und Zeit), izšlo je že leta 1927. V tem delu Heidegger še zdaleč ni razvil samega temelja svoje poznejše misli, tako tudi zelo težko govorimo, da gre za njegovo glavno delo, kar mnogi napačno smatrajo še danes. Med njegovimi sicer številnimi deli, zapisi in predavanji so morda najbolj znana še: Gelassenheit (1959); Identität und Differenz (1955-57); Kant und das Problem der Metaphysik (1929); Der Satz vom Grund (1955-56); Unterwegs zur Sprache (1959) itd.
