Lingua franca

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Lingua franca je razširjen jezik, ki ga govorci različnih jezikov uporabljajo za medsebojno sporazumevanje. Dandanes je lingua franca mednarodnega poslovanja angleščina, ki so jo govorci širom sveta sprejeli za sporazumevalni jezik. Pred njo so to funkcijo v evropskem prostoru opravljale koine grščina, latinščina in francoščina; v Indiji je lingua franca hindijščina (nekdaj pa sanskrt), v vzhodni Afriki svahili, na pacifiških otokih bislama, drugod po svetu v različnih obdobjih razni pidžini.

Umetno ustvarjeni jeziki, kot sta esperanto ali ido, bi načeloma lahko služili kot globalen lingua franca. Njihovi zagovorniki trdijo, da mora biti lingua franca karseda preprost, vendar ne na račun izraznosti. Trdijo tudi, da je angleščina, kot tudi ostali naravni jeziki, vezana na določeno kulturno okolje, zato ni primerna za skupni jezik. Vsak naravni jezik ima svoje posebnosti, kar otežuje njegovo učenje in postavlja govorce, ki se ga ne učijo od otroštva dalje, v neenakopraven položaj. Naravni jeziki tudi nosijo s seboj kulturne vrednote matičnega naroda. Ko je francoščina dominirala Evropi in svetu, sta bili v dominantni poziciji tudi francoska kultura in vrednote. Hegemonija enega živega jezika vodi v velike neenakosti med jezikovnimi skupnostmi, saj je denimo jezikovna kompetenca velika prednost pri potegovanju za visoke upravne položaje.

Umetno ustvarjeni jeziki temeljijo na predpostavki o univerzalnosti, pogojeni z izjemno preprostostjo, in predpostavki o enakopravnosti govorcev iz različnih jezikovnih okolij. Njihovi zagovorniki trdijo, da so ravno posebnosti naravnih jezikov to, kar posebej otežuje njihovo učenje. Žal tudi učenje umetnih jezikov zahteva nekaj napora, zategadelj je njihova raba še vedno redka.

Zagovorniki umetnih jezikov trdijo tudi, da število govorcev ni merilo za lastno vrednost jezika. Če bi nek umetni jezik (ali katerikoli jezik z majhnim številom govorcev) z mednarodnim sporazumom določili kot mednarodni pomožni jezik, bi se število govorcev samodejno prilagodilo. Trenutno pa je potreba po govorcih umetno ustvarjenih jezikov majhna, čeprav si je po nekaterih podatkih esperanto izboril status lingue france med prevajalci.

[uredi] Zgodovinski izvor

Ime »lingua franca« izhaja iz italijanščine, kjer pomeni »frankovski jezik«. »Frankovski jezik« ali sabir je pidžin, ki je bil v Sredozemlju v rabi od 14. stoletja dalje, morda celo prej, in je ponekod ostal uporabljan vse do 20. stoletja.

Nanj so močno vplivali romanski jeziki, posebej narečja italijanščine.

Skladno z monogenetsko teorijo pidžinov, katere začetnik je Hugo Schuchardt, je bila lingua franca v rabi med sredozemskimi mornarji, vključno s portugalskimi. Ko so slednji pozneje začeli raziskovati morja Afrike, Amerike, Azije in Oceanije, so se skušali sporazumevati z domorodci v mešanici lingue france z vplivi portugalščine ter krajevnih jezikov. Ko so pozneje v iste kraje pripluli portugalski tekmeci, Angleži in Francozi, so se posadke njihovih ladij skušale naučiti »polomljene portugalščine«. V procesu releksifikacije je bil portugalski in sredozemski besedni zaklad nadomeščen z besedami iz jezikov ljudstev v stiku, ostala pa je slovnična struktura jezika.

Ta teorija razlaga podobnosti med večino pidžinov in kreolščin, osnovanimi na evropski osnovi, kot so tok pisin, papiamento, krio ali kitajsko-angleški pidžin. Vsi ti jeziki uporabljajo oblike, podobne sabir (»vedeti«) ali piquenho (»otroci«).

Lingua franca je svoj vpliv pustila v sodobnem alžirskem slengu in polariju. Ime slednjega izhaja iz italijanščine (parlare, govoriti) in je bil argo londonskih varietejskih umetnikov in homoseksualcev.