Tengvar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Primer besedila v tengvarju: Del besedila I sit beside the Fire.

Tengvar (izvirno angleško tengwar) je umetna pisava angleškega pisatelja in jezikoslovca Johna Ronalda Reuela Tolkiena. V svojih delih jo je Tolkien uporabljal za zapis jezikov Srednjega sveta, med drugim tudi kvenje in sindarščine. Ker pa pisava temelji na glasovih (vsaka tengva predstavlja svoj glas), le-ti pa so drugače uporabljeni v različnih jezikih, obstaja kar veliko načinov za zapis tengvarja.

Jezik se imenuje tengvar, kar je kvenjski izraz za črke; ednina - črka je tengva (izvirno angleško tengwa). V sindarinščini se pisava imenuje Tîw, posamezna črka pa Têw.

[uredi] Zgodovina

[uredi] Zgodovina v Tolkienovi mitologiji

Opozorilo: Ta članek oz. del članka spada pod Tolkienovo mitologijo. Nekateri spodaj navedeni podatki vam lahko pokvarijo užitek pri branju Tolkienovih del.

Podobnost med rúmilico in fëanorico.

Pisava tengvar se je razvila iz starejše pisave imenovane sarati. Le-to je izumil in oblikoval Rúmil iz Tiriona leta 1179 Leta dreves, 3075 let pred začetkom Prve dobe in je danes znana tudi pod imenom rúmilica. 680 let pozneje (1250 LD) je Fëanor sarati preuredil in sestavil novo pisavo, ki je bila bolj sistematično urejena. Poimenoval jo je tengvar (tengwar), njegova verzija pa se imenuje fëanorica. Od rúmilice se med drugim razlikuje tudi po smeri pisanja - sarati se je pisal vertikalno, tengwar pa horizontalno.

Sprva se je pisava iz Amana razširila na Númenor, pozneje pa še na ves Srednji svet. Tam so jo posvojila mnoga ljudstva in jo zaradi drugačnega jezika tudi preuredila. Tengvarke so se pisale s čopičem ali peresom in so bile bolj primerne za pisanje daljših tekstov kot pa kirt, ki je bil v uporabi za vklesavanje črk v les ali skale (zato pa so ga uporabljali škratje).

[uredi] Sistem pisave

Sistem vsebuje štiriindvajset osnovnih (primarnih) znakov oz. črk (1-24), urejenih v štiri témar (serije), sestavljene iz po šestih tyeller (redov). Obstajajo še dodatne črke (25-36), vendar so v večini priredbe osnovnih črk; izjema sta le črki 27 in 29.

Deli tengve

Posamezna tengva (črka) je sestavljena iz dveh delov: lúva oz. lok predstavlja glas, telco oz. steblo pa zrak. Oblike prikazane kot 1-4, so veljale za normalne. Steblo je lahko vzdignjeno kot pri 9-16, ali pa skrajšano kot pri 17-24. Lok je bil lahko odprt kot v serijah I in III, ali zaprt kot v serijah II in IV; tako pri enih kot pri drugih ga je bilo moč podvajati.

Soglasniki

Soglasnike v tengvarju zastopajo posamezne črke - tengvarke. Le-te so urejene v mrežo 24 primarnih in 11 dodatnih črk. Tengvarke so razdeljene v štiri serije (temar), ki jih predstavljajo štiri kolone. Vsaka serija predstavlja glasove narejene v različnih delih ust. Seriji I in II sta skoraj vedno uporabljeni za zobnike in ustničnike. Serija III je po navadi predstavljala trdonebnike ali mehkonebnike, serija IV pa mehkonebnike ali kombinacijo ustničnih in mehkonebnih glasov (odvisno od fonologije jezika).

Vsaka izmed serij je bila potem še razdeljena na šest redov (tyeller). Vsak red je predstavljal glasove ustvarjene na drugačen način; torej kako zrak "teče" skozi usta in nos pri izgovorjavi posameznega glasu:

Originalna tabela tengvark, kot jo je zapisal Tolkien

1. in 2. red sta bila v rabi za nezveneče in zveneče zapornike. Podvojeni lok v drugem redu je nakazoval "zvenečost": če so torej 1,2,3,4 = t, p, k, kw - (v sindarskem oz. t, p, č, k v angleškem načinu), potem je sledilo, da so 5,6,7,8 = d, b, g, gw (d, b, dž, g).

Vzpetost stebla je nakazovala odpiranje soglasnika v pripornik, tako da sta 3. in 4. red predstavljala nezveneče in zveneče pripornike. Tako so po zgoraj navedenih vrednostih glasovi za 3. red (9-12) = th, f, kh, khw/hw (th, f, š, h) in za 4. red (13-16) = dh, v, gh, ghw/w (dh, v, ž, gh).

V prvotni fëanorici je razdaljšano steblo (steblo hkrati zgoraj in spodaj) predstavljalo pridišne soglasnike (t + h, p + h, k + h), po potrebi tudi druge soglasniške variacije. Pozneje so ta red uporabljali za pisanje variant 3. in 4. reda (da so se bolj razlikovale od 1. reda). 5. red (17-20) se je po navadi uporabljal za nosnike; tako sta bili 17 in 18 najbolj pogosti znamenji za n in m.

Po zgornjem zgledu bi moral 6. red torej predstavljati nezveneče nosnike (na primer valižanski nh ali staroangleški hn), ki pa so bili v jezikih Srednjega sveta sila redki. Ta red (21-24) so najpogosteje uporabljali za najšibkeše oz. "polsamoglasniške" soglasnike vsake izmed serij. Sestajala je iz najmanjših in najbolj preprostih oblik izmed primarnih črk. Tako je bilo znamenje 21 pogosto namenjeno šibkemu (breztresljajnemu) r, ki je prvotno nastopal v kvenji in ga je ta jezikovni sistem imel za najšibkejši soglasnik serije tincotéma; znamenje 22 je bilo na splošno namenjeno za w; znamenje 23 pa je bilo, kjer je bila serija III palatalna (trdonebniki), na splošno v rabi za soglasniški j.

Imena tengvark

Imena osnovnih in dodatnih tengvark v kvenjščini in zahodščini ter kvenjska imena za številke.

Osnovne tengvarke:

1: Kovina (Tinco)
2: Knjiga (Parma)
3: Svetilka (Calma)
4: Pero (Quessë)
5: Vrata (Ando)
6: Usoda (Umbar)
7: Železo (Anga)
8: Pajčevina (Ungwë)
9: Duh (Súlë)
10: Sever (Formen)
11: Zaklad ali Bes (Harma ali Aha)
12: Vetrc (Hwesta)
13: Usta (Anto)
14: Kljuka (Ampa)
15: Čeljusti (Anca)
16: Duplo (Unquë)
17: Zahod (Númen)
18: Zlato (Malta)
19: Pripadnik noldorjev (Ngoldo, po starem Ñoldo)
20: Muka (Ñwalmë, po starem Ngwalmë)
21: Srce (Órë)
22: Angelska moč (Vala)
23: Dar (Anna)
24: Zrak (Vilya, po starem Wilya)

Dodatne tengvarke:

25: Vzhod (Rómen)
26: Pokrajina (Arda)
27: Jezik (Lambë)
28: Drevo (Alda)
29: Zvezdna svetloba (Silmë)
30: Obrnjena zvezdna svetloba (Silmë nuquerna)
31: Sončna svetloba ali Ime (Ázë/Árë ali Essë)
32: Obrnjeno Ime (Essë nuquerna)
33: Jug (Hyarmen)
34: "Sivovilinski" vetrc (Hwesta Sindarinwa)
35: Most (Yanta)
36: Vročina (Úrë)

Opombe:

Samoglasniki

Zapis samoglasnikov se med različnimi načini zelo razlikuje. V mnogih načinih samoglasnike predstavljajo tehte. Le-te so lahko postavljene nad in pod tengvarke (v nekaterih primerih tudi znotraj); v kvenji, kjer se večina besed konča s samoglasnikom, je tehta stala nad predhodnim soglasnikom, v na primer sindarščini, pa tehte stojijo nad sledečim soglasnikom, saj se večina besed v tem jeziku konča s soglasnikom. Kadar soglasnika v zahtevanem položaju ni bilo, so tehto postavili na "kratki nosilec".

Najbolj razširjene tehte za pet "osnovnih" samoglasnikov.

V t.i. načinu "polne pisave" samoglasnikov niso predstavljale tehte, ampak cele samoglasniške črke.

Osnovni simboli za zapisovanje samoglasnikov v sindarščini

Za zapis samoglasniškega y je v rabi tengvarka silmë nuquerna. Za zapis dvoglasnikov pa se simbolom v tabeli nadpiše tehta (dve pikici) za sledeči y(i) - pri samoglasnikih a, e in u in črtica, podobna ~, za sledeči w (u) - samo pri znaku za samoglasnik a. Tako so nastale še kombinacije: ai, ei, ui in au/aw. Vse druge kombinacije so bile izpisane posebej (glej Sindarski način).

Dodatne tehte

Obstaja še nekaj drugih teht, ki se rabijo kot okrajšave. ~ nad soglasnikom po navadi nakazuje, da le-ta sledi nosniku iz iste serije (nt, np ali nk); podobno znamenje pod črko pa je nakazovalo, da gre za dolg oz. podvojen soglasnik. Za nakazovanje sledečega s, še posebno v kombinacijah ts, ps, ks (x), ki so priljubljene v kvenji, se uporablja navzdol obrnjena kljukica, ki se drži loka: - na primer (ts). V sindarskem načinu se uporablja tudi zavita črtica, ki nakazuje sledeči w.

Števila

Pisanje števil je za vse načine enako; do razlik uporabe lahko pride le zaradi avtorjeve interpretacije, saj je sistem pisanja števil dokaj fleksibilen. Vseeno pa lahko brez problema berejo vse številke vsi uporabniki tengvarja.

Prvi način pisanja števil ne uporablja znakov iz zgornje tabele, ampak tengvarke. Vsaka tengvarka je oštevilčena (1-36) in zavzema vrednost zaporedne številke (glej tabelo Imena tengvark). Ta način se uporablja izključno za pisanje cifer kot so knjižne strani; nikoli ne bi s tengvarkami napisali datuma. Da pokažemo, da neka tengvarka predstavlja število, ji nadpišemo piko ali črto.

Primer: ali = 2

Za vse ostale zapise številk uporabimo zgornje znake, vendar je vrstni red obrnjen: zadnjo cifro zapišemo prvo in prvo cifro zapišemo zadnjo.

Primer: = 42 in = 1985

Včasih se tudi nad simboli za števila pišeta pika oz. črta (le-ta je povezana v eno samo črto).

Primer: oz. = 42 in oz. = 1985

Nekateri avtorji obrnjenega vrstnega reda ne upoštevajo, vendar to ni priporočeno.

Primer: = 42 in = 1985

Občasno sta bili v uporabi še dve dodatni številki (10 in 11), ki sta se uporabljali v zapisih dvanajstiškega sistema. V praksi to pomeni, da najprej pretvorimo številke iz desetiškega sistema v duodecimalnega, torej dvanajstiškega.

Primer: 10 = A = 11 = B = 12 = 10 = torej je 8487 = 4AB3 =

Imena števil:

0: neznano
1: Minë
2: Atta
3: Neldë
4: Canta
5: Lepmpë
6: Enquë
7: Otso
8: Toldo
9: Nertë
10: Cainen
11: Minquë

Opombe:

Imena števil so v kvenjščini in pomenijo dobesedno ena, dva, tri, ..
Izraz za število nič (0) ni poznan.

[uredi] Kvenjski način

[uredi] Sindarski način

[uredi] Angleški način

[uredi] Slovenski način

Uradni slovenski način seveda ne obstaja, saj Tolkien ni napisal nobenega besedila v slovenščini v tengvarju. Ta način je prirejen po osnovi angleškega načina. Gre za pisavo, ki temelji na (slovenskih) fonemih. Slovenščina ima 29 fonemov: 21 soglasnikov in 8 samoglasnikov. Fonemi so zapisani v poševnih /k/, glasovi pa v oglatih oklepajih [k].

Sistem

Opombe:

Tengvarke 9, 12, 13, 16, 19, 20, 23, 24, 26, 28, 24, 36, v slovenskem načinu niso v uporabi, saj glasovi, ki naj bi jih te tengvarke predstavljale, v slovenščini niso v rabi ali pa jih predstavljajo druge tengvarke.

Soglasniki

Opombe:

Glasu [c] angleški jezik ne uporablja, ni pa ga tudi v nobenem Tolkienovem jeziku - zato za ta glas ni na voljo nobene tengvarke. Najbližje glasu [c] v angleščini bi bila kombinacija glasov [t] in [s], torej [ts]; V slovenskem načinu zato uporabimo tengvarko , ki je združitev simbolov za [t] in za [s]. Slednji ni običajna tengvarka, vendar se uporablja kot sledeči [s] (glej angleški način).

Glas [č] predstavlja angleški glas [tʃ], zapisan -ch- (change), zato uporabimo tengvarko .

Glas [dž] oz. [đ] predstavlja angleški glas [dʒ], zapisan -j- (jack), -g(+ e, i) (geography, gina) ali -dg- (badg), zato uporabimo tengvarko .

Glas [j] je v angleščini zapisan s črko -y- (year), zato uporabimo tengvarko . Za zapis črke -y- se v angleškem načinu uporablja tudi tengvarka , vendar ta simbol predstavlja glas [i] oz. [ɪ], za katerega v slovenskem načinu uporabljamo tehto .

Fonem /l/ predstavlja v slovenskem jeziku dve glasovni vrednosti:
- navadni [l] pred samoglasniki, na primer klobuk. Za ta glas uporabimo tengvarko ;
- kratki pred soglasniki in na koncu zloga (besede), na primer molk, pepel - kar zveni kot [mok], [pepe]. V tem primeru pa uporabimo simbol - tehto za samoglasnik /u/.

Za glas [r] obstajata dva simbola. Uporabljamo ju po t.i. R-pravilu:
- tengwarko uporabimo, ko -r- stoji pred samoglasnikom;
- tengwarko uporabimo, ko -r- stoji pred soglasnikom ali na koncu besede.

Za soglasniški fonem /s/ obstajajo kar trije simboli. Njihova uporaba je odvisna od sosednjih črk v besedi (glej uporabo teht):
- če moramo črki -s- dodati samo spodnjo tehto uporabimo tengvarko . Ta simbol uporabimo tudi, ko ne rabimo dodati nobene tehte;
- kadar moramo zapisati samo zgornjo tehto, torej ko -s- stoji za samoglasnikom, pride v poštev tengvarka ;
- če pa moramo na črki -s- uporabiti zgornjo in spodnjo tehto pa uporabimo tengvarko . To bi prišlo v poštev v primeru, ko stoji -s- za samoglasnikom in pred polglasnikom /ə/ (osərčje).

Glas [š] predstavlja angleški glas [ʃ], zapisan -sh- (shit), zato uporabimo tengvarko .

Zvočnik /v/ ima v slovenščini kar štiri glasovne različice:
- pred samoglasniki in soglasnikom /r/ zveni /v/ kot ustničnozobni [v]: vedeti, vrata - [vedeti], [vrata]. Uporabimo tengvarko ;
- pred soglasnikom in ne za samoglasnikom lahko zveni /v/ kot zveneči ali nezveneči ustničnoustnični w - [w,ʍ]: krvnička, vzeti, vsak - [krwnička], [wzeti], [ʍsak]. Za ta dva primera uporabimo tengvarko .
- na koncu zloga oz. besede ter pred soglasnikom in za samoglasnikom pa zveni /v/ kot dvoglasni u - : siv, sivka - [si], [sika]. Uporabimo isti simbol kot za drugo glasovno različico fonema /l/ - tehto , ki predstavlja samoglasnik /u/.

Za fonema /z/ velja podobno pravilo kot za zapis fonema /s/:
- v primeru brez tehte oz. s spodnjo tehto uporabimo ;
- ko pa moramo zapisati zgornjo tehto, pa uporabimo tengvarko .

Glas [ž] predstavlja angleški glas [ʒ], zapisan -si- (division), -z- (azure), -zh- v tujkah ali -g- v besedah francoskega izvora, zato uporabimo tengvarko .

Samoglasniki

Opombe:

V slovenščini obstajajo trije samoglasniki, ki se zapišejo s črko -e- (ali pa sploh niso zapisani - včasih [ə]). Dober primer za pojasnitev je beseda prešeren, ki vsebuje vse tri vrste »e-ja« - [prɛšerən]. Vsak glas zapišemo z drugo tehto:
- za kratki e [e] (prɛšerən) uporabimo tehto ;
- za dolgi e [ɛ] (prɛšerən) uporabimo podvojeno tehto za [e] ;
- za polglasnik [ə] (prɛšerən) pa uporabimo podtehto . Ta simbol je edina tehta, ki se piše na predhodnjem soglasniku, zato jo pišemo pod tengvarko.

Črka -o- predstavlja dva glasova:
- ozki o [o] (strop) - [strop], za katerega uporabimo tehto ;
- široki o [ɔ] (noga) - [nɔga], katerega pa zapišemo s podvojeno tehto .