Tabela (računalništvo)
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tabela (tudi polje ali vektor, angleško array) je sestavljena podatkovna struktura. Značilnost tabele je, da vsebuje več elementov istega tipa, ki jih lahko dosegamo s pomočjo indeksa, ki si ga lahko predstavljamo kot zaporedno številko določenega elementa.
Enorazsežno tabelo si lahko predstavljamo kot skupek podatkov, ki si sledijo v nekakšni verigi ali nizu. Vsak podatek ima svoje »ime« oziroma indeks. Večrazsežno tabelo si najlažje predstavljamo v obliki tabele, npr. pri dvorazsežnem polju imamo določeno število stolpcev in določeno število vrstic. Količina razsežnosti ni omejena, lahko jih imamo poljubno veliko. To seveda velja, če imamo dovolj pomnilnika v računalniku.
Do podatkov dostopamo tako, da določimo posamezne indekse za razsežnosti, ki jih ima polje npr. 1,2,5 za trirazsežno polje.
Primeri definicij in uporab polj v različnih programskih jezikih:
int p[10]; /* enorazsežna tabela z desetimi celimi števili */ float p[10][10]; /* dvorazsežna tabela s stotimi realnimi števili */
V C-ju se indeksi ponavadi začnejo šteti z 0.
p1 : array [1..10] of integer; { enorazsežna tabela }
p2 : array [1..10, 1..10] of real; { dvorazsežna tabela }
[uredi] Uporaba tabel
Največkrat uporabimo tabelo takrat, kadar moramo shraniti večjo količino podatkov v spremenljivke. Namesto, da bi deklarirali vsako spremenljivko posebej, raje uporabimo tabelo. Celotno deklaracijo opravimo zelo hitro (ponavadi ena vrstica kode), dostop do posameznih podatkov je pa tudi preprost.
/* primer polnjenja tabele v programskem jeziku C */ int i, polje[10]; for (i=0; i<10; i++) polje[i]=5;
Kadar imamo večrazsežne tabele, uporabimo gnezdene zanke.
/* primer polnjenja 2-d polja v programskem jeziku C */ int i,j, polje[10][10]; for(i=0;i<10;i++) { for (j=0;j<10;j++) polje[i][j]=5; }
