Sveti Just, Trst
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grič Svetega Justa je zgodovinsko središče mesta Trst. Na njem so že v 1. stoletju Rimljani sezidali veliko civilno baziliko, kar daje sklepati, da se je ob njegovem vznožju, na obali, že takrat razvijalo večje naselje. V štirinajstem in petnajstem stoletju je bil na griču sezidan grad in mesto je bilo obzidano. Ker je obzidje zajemalo v glavnem samo ta grič in del obale ob njegovem vznožju, se srednjeveški Trst istoveti z gričem Svetega Justa.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Najstarejša izkopanina na griču Svetega Justa so ostanki propileja iz prvega stoletja. Razločno se vidijo skozi rešetko v zvoniku današnje katedrale. Propilej (grški monumentalni portal) je bil postavljen na vrhu glavne ceste (današnja Via Cattedrale), ki je iz obale vodila na grič, vendar ni znano, kaj se je za njim nahajalo. Propilej je meril 17,20 metrov v širino in 5,28 v globino. Stebri, ki jih danes vidimo v zvoniku, so njegov levi sprednji kot. Ostanki desnega kota in vmesnega stopnišča so pod današnjo cerkvijo in jih lahko dosežemo iz muzeja Orto Lapidario. Baje je to edini ohranjeni propilej rimske kulture v Evropi.
Prav tako iz prvega stoletja so ostanki rimske civilne bazilike, ki jih vidimo na odprtem, nedaleč od zvonika. To je bilo veliko podolgovato poslopje, zgrajeno v smeri sever-jug.
Zraven ostankov te bazilike, a v smeri vzhod-zahod, so v petem stoletju zgradili paleokrščansko baziliko, ki je segala do propileja, na katerem so sezidali zvonik. Vidni so še ostanki tlakovanja z belim, črnim in rdečim kamnom. Iz izkopanin v tej baziliki izvemo, da jo je leta 547 dal obnoviti škof Frugifer, prvi znani tržaški škof. Verjetno je bila razdejana v času barbarskih vdorov. Ostal je samo zadnji del, iz katerega so pridobili manjšo (krajšo) cerkev in jo posvetili Materi Božji. Vendar do enajstega stoletja ni zanesljivih podatkov o teh spremembah. Ta cerkev je levi del današnje katedrale.
Desni del sestoji iz kapelice, ki je bila zgrajena za relikvije svetega Justa. Zgodovinarji si niso edini o času njenega nastanka; postavljajo ga približno v deseto stoletje, a nekatera dela segajo v dvanajsto stoletje (kupola) in celo trinajsto (mozaiki); prav tako ni bilo še mogoče določiti, kdaj je bila kapelica podaljšana in je postala cerkev. Zanesljivo pa je, da so jo imeli za sestavni del cerkve Device Marije, od katere jo je ločila samo glavna mestna cesta.
[uredi] Katedrala
Kot poroča večina tržaških zgodovinarjev, sta bili za časa škofa Roberta Pedrazzanija obe cerkvi združeni pod isto streho med leti 1302 in 1320: mesto je tako dobilo katedralo svetega Justa.
[uredi] Zgodovinski podatki
Vsekakor sega prvo zanesljivo poročilo o novi zgradbi šele v leto 1337. Takrat je bil zvonik cerkve Device Marije obložen z debelim zidom, da je lahko služil v podporo celotni zgradbi. Dela na zvoniku so se zaključila leta 1343, cerkev pa je bila dokončana šele proti koncu stoletja. Tedanji cesar Leopold III je po opredelitvi mesta za avstro-ogrsko monarhijo (leta 1382) imenoval prvega nemškega škofa v Trstu: to je bil Henrik de Wildenstein, ki je 27. novembra 1385 posvetil glavni oltar nove cerkve.
[uredi] Kratek opis
Skromno obdelano pročelje cerkve je obogateno z velikim rozonom iz belega kraškega kamna, ki so ga izdelali nalašč za to poklicani kamnoseki iz kraja Soncino v okolici Cremone, od koder je bil škof doma. Še danes se po njih imenuje ulica v mestni četrti Škedenj.
Bodisi zvonik kot cerkev sama sta bogato pokrita z izkopaninami iz rimskih časov, s katerimi so verjetno želeli v dobi razsvetljenstva okrasiti prestrogo poslopje. Sam portal, vhod v katedralo, je na primer sestavljen iz nagrobnega spomenika starorimske družine.
Bronasti doprsni kipi na pročelju, ki so bili postavljeni leta 1862 na podstavkih iz rimske dobe, upodabljajo tri tržaške škofe. To so Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II., Rinaldo Scarlicchio, ki je odkril relikvije svetega Justa, in Andrea Rapicio, humanist iz šestnajstega stoletja.
O notranji poslikavi cerkve nimamo veliko poročil. Dva furlanska umetnika sta leta 1422 poslikala absido, ki je ostala nedotaknjena vse do leta 1843, ko so jo povečali. Vendar je bila v prvih tridesetih letih dvajsetega stoletja ponovno porušena in na novo sezidana. Opremljena z mozaiki, je dobila današnjo podobo. Prvotna poslikava (freska) je predstavljala Marijino Kronanje in se žal ni ohranila: v muzeju lahko vidimo le dva fragmenta te umetnije. Mozaiki prav tako predstavljajo Kronanje, a so istočasno odsev svoje dobe: po absidalnem polkrogu teče napis, ki pove, kako so bili Tržačani srečni, da jih je mati Italija sprejela v objem. Od ostale originalne poslikave so se ohranile samo nekatere freske, od katerih je najvažnejši Ciklus Svetega Justa v petih slikah, ki je izpostavljen v stranski kapeli bazilike.
V notranjosti katedrale je skoraj vsak kamen omembe vreden, saj je vsak škof hotel zapustiti kak dragocen prispevek mogočnosti cerkve. Poleg ostalih umetnij, je zanimiva ogromna baročna rešetka (1650), delo kroparskih obrtnikov, ki zapira cerkveni trezor. Čeprav je bil leta 1984 trezor oropan, vsebuje še vedno veliko dragocenosti. Za mnoge predmete je zaradi prepletanja raznih stilov še vedno odprta debata o njihovi zgodovinski in zemljepisni pripadnosti, kar potrjuje splošno tržaško nagnjenje k razgledanosti preko različnih kultur. Celo za sam simbol Trsta, helebardo svetega Sergija, ni mogoče natančno določiti izvora.
[uredi] Trdnjava
Kakor pričajo ostanki raznih zgradb iz rimske dobe (bazilika, gledališče, vodovod), je Trst verjetno že takrat bil večje naselje, saj bi zakotna vas ne potrebovala tako velikih poslopij in naprav. Lahko govorimo celo o mestu, saj ga je dal že leta 33 pred našim štetjem cesar Oktavijan obzidati, o čemer priča Rikardov portal v starem delu mesta. Zato lahko sklepamo, da se je na griču Svetega Justa poleg bazilike nahajal tudi tempelj in kak vojaški objekt, vsaj opazovalna točka. Iz griča je namreč možen razgled daleč na morje, kar je za takratne pojme veljalo za strateško prednost. Prisotnost templja se da slutiti zaradi propileja, ki naj bi vodil do njega, medtem ko o prisotnosti vojaškega opazovališča lahko samo ugibamo. Nikakršnih podatkov ni o taki zgradbi vse do leta 1368, ko so Benečani po zavzetju mesta zgradili dva gradiča. Prvi, imenovan Amarina, je bil postavljen na obali (a marina = na obali) in je vključeval tri stražne stolpe obstoječega obzidja. Drugi grad je bil leta 1371 dokončan na griču Svetega Justa. Toda oba gradiča sta bila porušena, ko je leta 1380 Genova premagala Benetke in s tem osvojila tudi Trst.
[uredi] Zgodovinski podatki
Dejansko so prva poročila o trdnjavi na griču šele iz petnajstega stoletja. Habsburžan Friderik III., pod čigar oblast je mesto prišlo v petnajstem stoletju, ni podprl Tržačanov v vojni proti Benetkam, kar je prepričalo meščane, da so si sami svoji gospodje. Tega pa seveda cesar ni mogel sprejeti in jih je hudo kaznoval: leto 1469 je v zgodovini zapisano kot »uničenje Trsta«. Poleg avstrijskega napada in umorov, plenitve in kuge, ki so mu sledili, so meščani morali prenesti tudi cesarjevo kazen. Zgraditi so morali na lastne stroške trdnjavo za zmagovalce.
Tako je bila na ruševinah bivšega beneškega gradiča postavljena prva podoba trdnjave; to je bilo dvonadstropno poslopje in širok kvadratni stolp. Zgradba ni bila lepa, ni bila umetniška, ni bila zanimiva. Bila je samo utrdba, vojaška postojanka.
Ko je v prvih letih šestnajstega stoletja mesto spet prešlo začasno pod Benečane, je bila ta prvotna zgradba obdana z visokim obzidjem, ki je tvorilo del trdnjave same. Po vrnitvi Cesarstva so se dela nadaljevala, a sorazmerno počasi. Najprej je bil dozidan južni del (1551), nato še jugovzhodna konica, »bastione Lalio«, ki je dobila ime po gradbeniku, ki je prvi načrtoval tako obzidje (1561). Severni del, ki so ga bili zasnovali že Benečani, je bil dokončan šele leta 1595. Zadnja konica, »bastione Pomis«, je iz leta 1630.
Kakor izhaja iz načrtov, ki se še hranijo v Ljubljani, je bila v sedemnajstem stoletju predvidena globalna prezidava trdnjave, ki se je zdela za tiste čase premajhna in neprimerna za obrambo mesta. Nova trdnjava bi bila morala segati preko vsega griča, kar je predpostavljajo celo porušenje katedrale. O tem pričajo izkopanine temeljev za četrti vogal trdnjave, ki ni bil nikoli sezidan. Po francoskem bombardiranju Trsta iz leta 1702 je postalo jasno, da ogromna trdnjava na vrhu griča svetega Justa pač nima smisla. Šele leta 1930 so Italijani zaslutili turistično vrednost kraja in trdnjava je postala grad. Bil je obnovljen in je zadobil današnjo obliko.
Dejansko je vojaška plat gradu prišla do izraza samo dvakrat v zgodovini. Prvič leta 1813, ko so avstrijske, angleške in neapeljske mornarice oblegale Napoleonovo vojsko, ki se je v trdnjavi dva tedna zaman branila. Drugič pa, ko so leta 1945 nemški vojaki v njej pričakali osvobodilno vojsko.
[uredi] Kratek opis
V trdnjavo vodi skromen dvižni most, ki pa ni prvotni srednjeveški dostop. Tega lahko vidimo takoj na levi ob vhodu. Grad je prepoln raznih spominskih kamnov in plošč in že v vhodnem prostoru opazimo med nekaterimi vojaškimi grbi skupino grbov tržaških plemiških družin. Na levi je hodnik do starih strelnih postojank, na desni hodnik do muzeja težkega strelnega orožja in do bivše stražarnice. Po stopnicah pridemo do okrogle razgledne terase in dalje do velikega odprtega dvorišča, kjer se poleti vrstijo razne kulturne prireditve. Ob robu dvorišča, ozka stopnišča vodijo na sam vrh obzidja, od koder je čudovit razgled na tiste predele mesta, ki jih iz razgledne terase ni moč videti. Zelo zanimivi so tudi podzemski rovi trdnjave, ki pa niso vsi na ogled obiskovalcem, saj nekatere še raziskujejo. V eni izmed kleti, ki ima dostop tudi izven obzidja, ima že desetletja sedež občinska restavracija visoke kategorije.
[uredi] Spomeniški park
Eno najvažnejših del, ki so bila v Trstu izvršena v času fašizma, je zanesljivo ureditev spomeniškega parka na griču Svetega Justa. Najprej je bila speljana široka razgledna cesta, ki se počasi vzpenja okoli griča proti vrhu do katedrale ('Via Capitolina'). Vse pobočje griča od gradu do ceste je posvečeno spominu »padlih v vseh vojnah«. Med travo so postavljeni večji kraški kamni z napisi imen znanih in neznanih borcev. Na vrhu samem je postavljen monumentalen kip, ki ga je izdelal v dvajsetih letih Attilio Selva in ki je posvečen padlim tržaškim prostovoljcem iz prve svetovne vojne.
Na drugi strani griča se park zaključi z visokim vodometom, ki je bil ob Mussolinijevem obisku leta 1938 postavljen na vrhu dolgega stopnišča do trga Goldoni. Stopnišče se vzpenja na dveh straneh posebnega parka, kjer barve rastlin in cvetov rišejo tržaški grb, helebardo, kar se iz trga Goldoni jasno razloči. Prvotno je bil vodomet osvetljen z belo-rdeče-zelenimi lučmi, ki pa že davno niso več uporabne. Sicer je bilo v prvotnem načrtu tudi predvideno, da se vodomet poruši takoj po Mussolinijevem obisku, pa še vedno stoji.
