Rimska arhitektura
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rimska arhitektura dolguje tehnološkim dosežkom dobršen del svoje podobe.
Vsebina |
[uredi] Splošno
Od 2. stoletja pr. n. št. so uporabljali pri gradnji kot vezivo beton, malti so primešali drobno kamenje. Ker ga je bilo lahko oblikovati, so tako zgradili mnoge stavbe. Sčasoma so preučili njegove tehnične kakovosti in uporabljali vedno bolj zapletene oblike, kot so lok, obok in končno kupolo. Ti elementi so postali značilnost rimske arhitekture. Ker beton ni lepega videza, so ga zakrili s ploščami iz klesanega kamna, imenujemo jih paramenti. Najpomembnejše stavbe so bile iz marmorja, s katerim so dobili vtis bogatih notranjosti. Uporabljali so tudi opeko. Zunanji zidovi niso bili nosilni, zato so dobili estetski pomen, kar je pomembno za razvoj reliefov. S stebri in polstebri so okrasili zunanjost stavb, velikokrat so uporabili stebre korintskega sloga. Po drugi strani betonska gradnja omogoča gradnjo vedno večjih stavb.
[uredi] Posvetna arhitektura
Rimska posvetna arhitektura je strmela za dvema glavnima vodnicama, ustreči je morala praktičnim potrebam in izkazovati mogočnost, veličastnost. Značilni tipi so Bazilika, kopališče, gledališče in amfiteater. Bazilika je lahko bila sodišče ali tržnica, pravokotna stavba, razdeljena v tri ladje. Glavna ladja je imela v zgornjem delu okna in je bila izmed vseh najvišja. Končala se je v polkrožno apsido, kjer je zasedal sodni zbor. Kopališče je povsem iznajdba. V vsakdanjem življenju je bilo kopališče pomembno, saj so se tu srečevali pri kopanju in urejali številne zadeve. Gledališče je podobno oblikovano kot grško stopničasto gledališče, vzidano v pobočje hriba. Razlika je v tem, da je od celotne zidane stavbe okrašena le stena za odrom z arhitekturnimi kulisami. Amfiteater je rimska iznajdba. Zasnovali so ga za cirkuške igre in borbe gladiatorjev.
[uredi] Zasebna arhitektura
O razkošnem življenju pričajo razkošni bivalni prostori. Domusi, premožnejše mestne stavbe, so posnemali shemo helinističnega obdobja. Bili so zgrajeni okoli atrija in peristila, dvorišča, obdanega s stebriščem. Razkošne vile na podeželju so ohranile nekaj značilnosti kmetij. Nasprotje tem razkošnim stavbam so bila revna mestna naselja, kjer so se je v enem prostoru gnetlo po več družin hkrati.
[uredi] Sakralna arhitektura
Arhitektura svetišč predstavlja ne le moč boga, ampak tudi cesarjevo. Svetišče je namenjeno čaščenju pobožnega cesarja. Značilno je posnemanje [Etruščani|etruščanske] in italske sheme. Za vzvišen položaj je zgrajeno na visokem podstavku. Stebrišče podpira preddverje, ki se nadaljuje s stebri ob stenah svetiščne celice. Je psevdoperipter. Okrasja je na zunanjosti malo, zato pa je notranjost toliko bolj okrašena. Gradili so tudi okrogla svetišča, zamisel po grškem tolosu. Uporaba betona je vplivala tudi na sakralno arhitekturo. Nastanejo svetišča z okroglim tlorisom, ki se zaključi s kupolo, najbolj znan je Hadrijanov Parteon.
[uredi] Slavolok
Slavolok je izražal vladarjevo slavo, namenjen je poveličevanju cesarja. Je enostavne oblike. Atiko in kip zmagoslavnega cesarja nosijo en ali trije loki. Postavljeni so na pomembnih položajih v mestu.
[uredi] Flavijev amfiteater
Gradnja Flavijevega amfiteatra je povezana z rodom Flavijev. Stoji na kraju, kjer je v parku Neronove Zlate hiše za cesarjevo zabavo bilo umetno jezero. Je največji, kar jih je bilo zgrajenih. Ime Kolosej je dobil zaradi kolosalnega Neronovega kipa, ki naj bi stal na njegovem mestu. Zgrajen je bil za vsakovrstne prireditve, kot so boji gladiatorjev in gledališke prireditve. Elipsaste oblike je zaradi prostornosti, hoteli so narediti za največ ljudi kar je možno. V dolžino meri 188 metrov, v širino pa 156 metrov, sama arena pa meri 86 metrov v dolžino in 54 v širino. Visok je 48,5 metra.
