Peter Veliki
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Peter I. Veliki (tudi Peter I. Aleksejevič) (rusko Пётр I Вели́кий), ruski car, * 9. junij (30. maj, ruski koledar) 1672, Moskva, † 8. februar (28. januar) 1725, Sankt Peterburg.
Peter Veliki je bil ruski car med letoma 1682 in 1725. Po vrnitvi iz potovanja po zahodni Evropi je želel prenoviti takrat v vseh pogledih zaostalo Rusijo. V drugi nordijski vojni (1700-1721), je Rusija osvojila strateško pomembna območja ob Baltiškem zalivu. Prav na tem mestu je Peter leta 1703 simbolno ustanovil mesto Sankt Peterburg, ki je leta 1712 postalo prestolnica Rusije in to ostalo do oktobrske revolucije 1917. Z ustanovitvijo mesta so se Petru uresničile sanje, da bi Rusija imela pomembno evropsko pristanišče in mornarico.
Za njegovo vladavino je značilno zgledovanje po zahodnoevropskih vladarjih in pomembne prenove, ki so se dotikale vseh plasti družbe.
Vsebina |
[uredi] Življenje
[uredi] Otroštvo in mladost
Peter se je rodil v moskovskem Kremlju. Njegov oče, car Aleksej I. Mihajlovič je imel številno potomstvo. S prvo ženo Marijo Miloslavsko je imel pet sinov in osem hčera. Njegova mati Natalija Kirilovna Nariškina je bila Aleksejeva druga žena in Peter je bil njen prvorojenec. Ko se je rodil, sta bila od Aleksejevih sinov živa le Fjodor III. Aleksejevič in Ivan. Aleksej je imel z Natalijo Nariškino nato še dve hčeri. Po njegovi smrti leta 1674 ga je nasledil Fjodor III. Ker je po osmih letih vladavine umrl brez potomcev, se je med družinam Miloslavskih in Nariškinih začel boj za nasledstvo. Čeprav je Duma odločila v prid Nariškinih in desetletnega princa Petra, je tej odločitvi sledil državni udar. V njem je bilo pobitih veliko Petrovih sorodnikov, kar je posledice pustilo tudi na mladem princu. Oblast je prevzela Aleksejeva hči iz prvega zakona Sofija, ki je vladala kot regent v imenu svojega brata Ivana in polbrata Petra.
Takoj potem, ko je zasedla mesto regentinje, je Sofija desetletnega Petra in njegovo mati Sofijo izgnala v dvorec Preobražensko nedaleč od Moskve. Tu je bil Petrov dom večino časa do njegovega sedemnajstega leta, čeprav je veliko časa prebil zunaj njega. Zaradi vladarskih obveznosti je moral pogosto oditi v Kremelj, kjer je sprejemal tuje odposlance in sodeloval pri drugih političnih zadevah države. To je carjeviča dolgočasilo. Bolj ga je zanimala vojska, predvsem všeč so mu bile ladje. S pomočjo tujih učiteljev (predvsem Nemcev in Nizozemcev), si je pridobil osnovno vedenje o ladjedelništvu, ki ga je pozneje še poglobil. Ti učitelji so k njemu prihajali iz moskovskega predmestja Nemeckaja sloboda, kjer so priseljenci z zahoda živeli kot v getu. Peter je rad zahajal sem, saj je bil tako najlažje v stiku z zahodnim svetom, nad katerim se je navduševal. Med tamkajšnjimi prebivalci si je pridobil tudi dobre prijatelje.
Še kot mlad deček je Peter s svojimi tovariši sestavil vojaške polke, s katerimi je uprizarjal bitke in manevre v malem. Te polke so sestavljali fantje iz nižjih slojev, poveljevali pa so jim plemiški sinovi. Njihovo število se je postopoma večalo.Tudi pri tej dejavnosti so Petru z nasveti in svojim vedenjem pomagali strokovnjaki z zahoda. Tako se je mladi vladar naučil vsega, kar mora vojskovodja vedeti o vojski in vojaški taktiki. Sofijo, ki je vedela za vse to, so Petrove vojaške igrice in zanimanje za ladjedelništvo le še bolj prepričevali, da se mladi Romanov ne zanima za vladanje.
[uredi] Prevzem oblasti
27. januarja 1689 se je Peter poročil z dvajsetletno plemkinjo Jevdokijo Lopuhino, vendar je bila ta poroka za Petra zgolj carska formalnost. V tem času je imel namreč preveč drugih skrbi. Sofija se je odločila, da bo carjeviča dala umoriti, kar pa je Peter izvedel dovolj zgodaj, da se je umaknil iz Preobraženskega v samostan Trojica - Sergejevo, s seboj pa vzel še svoje vojaške polke. Ko je iz Sofijine na njegovo stran prestopila še večina strelcev, carske vojske, se je Sofija morala vdati. 6. oktobra 1689 je Peter vkorakal v Moskvo in zasedel prestol skupaj s Sofijinim duševno bolnim bratom Ivanom. Sofijo je Peter pustil pri življenju in jo izgnal v samostan, sam pa je pri sedemnajstih letih postal polnopravni sovladar.
[uredi] Zunanje povezave
