Bitka za Atlantik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bitka za Atlantik je bila najdaljša neprekinjena vojaška kampanja II. svetovne vojne, saj je trajala od leta 1939 do propada Tretjega rajha leta 1945, z viškom od srede 1940 do približno konca leta 1943. Nemške podmornice so napadale konvoje ladij, ki so jih na poti iz Severne Amerike v Veliko Britanijo ščitile pretežno britanska in kanadska mornarica ter zračne sile, pozneje pa tudi vojska ZDA. Čeprav je bilo potopljenih veliko ladij, so Zavezniki počasi pridobili premoč.
Po zavzetju Francije sredi leta 1940 je nemški admiral Karl Dönitz razporedil podmornice v 8 atlantskih flot.
- 1. in 9. U-Boot Flotilla Brest (iz Kiela)
- 2. U-Boot Flotilla La Rochelle (iz Wilhelmshavna)
- 3. U-Boot Flotilla La Pallice (iz Kiela)
- 6. U-Boot Flotilla St. Nazaire (iz Danzinga)
- 7. U-Boot Flotilla Brest/St. Nazaire (iz Kiela)
- 10. U-Boot Flotilla Lorient
- 12. U-Boot Flotilla Bordeaux
Med junijem in novembrom 1940, so zavezniške izgube znašale že 1,6 milijonov brt, k temu so pripomogli vodilni kapitani-asi, kot sta bila Otto Kretschmer in Günther Prien (vsak čez 200.000 brt). Admiral Dönitz je vedel, da ni ogromno kapitanov kalibra Kretschmerja, pojavili pa so se tudi prvi angleški radarji. Vse to in izguba velikega števila nemških podmornic zaradi novih načinov protipodmornišega vojskovanja je zahtevala novo taktiko masovnega napada, tako imenovano »taktiko volčjih krdel«. V teoriji, ki jo je razvil admiral Dönitz s kapitani-asi, bi najmanj osem podmornic zmedlo in zaposlilo obrambo konvoja, izvedlo hiter napad in se umaknilo.
[uredi] Glej tudi
- seznam bitk druge svetovne vojne
[uredi] Zunanje povezave
Ta vojaškozgodovinski članek je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
